Naravovarstvena namembnost območja je bila opredeljena v občinskih planskih dokumentih že v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pobudo za trajno zavarovanje porečja reke Dragonje sta občini Koper in Piran naslovili na Ministrstvo za okolje in prostor avgusta 2007. Na osnovi slednje je Zavod RS za varstvo narave v dogovoru z MOP v letu 2008 začel z aktivno pripravo strokovnega predloga za zavarovanje Krajinskega parka Dragonja (Tomšič, 2001; Trampuš, 2009).
 
Območje, predlagano za Krajinski park Dragonja, je veliko 116,5 kvadratnih kilometrov (11.652 hektarov) in obsega porečje rek Dragonje, Malinske in Bračane. Razprostira se na skrajnem jugozahodu Slovenije, kjer je flišno gričevje Slovenske Istre ujeto med Tržaškim krasom na severu in Bujskim krasom na jugu
(Trampuš, 2009). Potek meje je predlagan po glavnih cestah in državni meji. Meja se po novem predlogu nekoliko razlikuje od meje, ki je bila začrtana v nekaterih starih predlogih. V novem predlogu so vključena tudi robna naselja območja, saj so številni prebivalci izražali pripadnost temu prostoru in željo po ustanovitvi parka. Predlagana je bila tudi širitev območja na vzhod do meje s predvidenim Krajinskim parkom Kraški rob (Trampuš, 2009; Zavod za varstvo narave, 2011).

POMEN KRAJINSKEGA PARKA DRAGONIJA

Celotno območje označuje največja vrednota – uravnotežen preplet ohranjene prvobitne narave, trajnostna raba območja in dejavnosti človeka, ki je preoblikoval krajino v kmetijske namene. Naravne vrednote, biotska raznovrstnost in kulturna krajina so na obravnavanem območju neločljivo povezani. Varstvo je lahko veliko bolj uspešno, če ukrepe varstva za posamezne segmente med seboj usklajujemo in zagotovimo celovito obravnavo območja (Sovinc et al., 1999; Tomšič, 2001; Trampuš, 2009; LAS, 2011).
 
Zaradi občutljivosti območja in številnih razvojnih interesov obstoječi ukrepi varstva ne zadostujejo. Z zavarovanjem območja bi lahko zagotovili ustreznejše varstvo biotske raznovrstnosti tudi izven območij Natura 2000  in tako zagotovili varstvo rastišč ogroženih rastlinskih vrst, habitatov ogroženih živalskih vrst in območja naravnih vrednot. Hkrati bi lahko v povezavi z varstvom kulturne dediščine ustrezno predstavili in tržili območje, tako da bi organizirali turistično rekreacijske obiske, izobraževalno raziskovalne dejavnosti in kulinarične obiske ter tržili tipične izdelke. Omogočili bi upravljanje območja kot celote, kar je nujno za zagotavljanje varstvenih ciljev varovanih območij.

Glavne naloge na območju parka so:

• zaustaviti upadanje števila prebivalstva;

• usposabljati domačine za vodenje in izvajanje novih dejavnosti, ki jih omogoča in prinaša park;

• podpirati zaposlovanje lokalnega prebivalstva; 

• razvijati turizem in dejavnosti, ki podpirajo, razvijajo in ohranjajo naravne in kulturne vrednote območja;

• zagotoviti sistem spodbud in nadomestil.

Park kot institucionalna oblika zavarovane pokrajine naj bi torej prinašal zlasti varstvo narave in kulturne krajine ter vzdržni razvoj za potrebe lokalnega prebivalstva (Sovinc, 1999; MOP, 2011).

Poleg pomoči v kmetijstvu bi območje imelo boljše možnosti za turistični razvoj. Marsikdo se odloči za obisk zgolj zato, ker je kraj v parku. Že samo ime »park« namreč zagotavlja neokrnjeno naravo, mir in sprostitev, možnost za rekreacijo v naravi. Dejstvo, da obiskovalci v parkih želijo bivati na turističnih kmetijah in jesti domačo hrano, omogoča, da pri ponudbi sodelujejo in se razvijajo domačini. To je že ena velika prednost, ki spodbuja nastajanje krajinskega parka. Razglasitev parka bi imela pozitivne učinke za turizem, saj bi z razvojem blagovne znamke privabili še večje število gostov. Turistično povpraševanje in ponudba Obalno-kraške regije sta v pretežni meri odvisni prav od turistov, ki sem prihajajo iz držav zahodne Evrope. Trendi in navade teh gostov so usmerjeni k iskanju aktivnega preživljanja prostega časa, prepletenega s ponudbo lokalne kulinarike, ki temelji na zdravi pridelavi hrane in doživetjih tradicionalne kulture in dediščine ciljnega turističnega območja.

Tukaj se odpirajo izjemne priložnosti za povezavo obstoječega turističnega proizvoda obale in zaledja, kar pomeni nove razvojne priložnosti za celotno regijo. V ponudbo bi lahko vključili nove vsebine in neposredno ponudili lokalne proizvode. Obenem bi se odprle možnosti za nova delovna mesta in investicije v objekte naravne in kulturne dediščine, ki bi jih vključili v turistično ponudbo. Pri tem pa velja upoštevati načela trajnostnega turizma, njegove kulturne kompatibilnosti v lokalna okolja ter predvsem možnosti za obogatitev lokalne ekonomije, kar bi prineslo korist in dohodek lokalnemu prebivalstvu. Vse to pa je v veliki meri odvisno tudi od pozitivne politike načrtovanja prostora in predvsem od namenske rabe površin.

Z vidika trenutnega trženja je ponudba vinskih kleti najbolj razvit sklop sekundarne turistične ponudbe, ki je v nekaterih primerih že sedaj globalno konkurenčen. Relativno razvit je tudi osnovni produkt segmenta gostiln in restavracij. Slabost je, da dolina Dragonje ne prenese množičnega turizma zaradi prevelike ranljivosti okolja. Zato bi morali razvijati trajnostni turizem za zahtevnejšega gosta in zvišati cene. Nosilni produkti, ki naj bi jih tržili, so vino, oljčno olje ter izjemna naravna in kulturna dediščina. Dolina Dragonje ima z vidika turizma številne prednosti, kot so med drugim ugodna geografska in prometna lega ter sredozemsko podnebje. S parkom se odpirajo nove priložnosti tudi za vodiče. Domačini bi lahko tudi izposojali športno opremo, tržili domače pridelke in izdelovali spominke. Da ne govorim o samih prednosti za razvoj šol, ki se nahajajo na območju. Otroci se lahko več naučijo s pomočjo naravoslovnih delavnic, izobraževalnih poti in vodenih ekskurzij. Učenje je bolj zanimivo pa še združeno z gibanjem v naravi (MOP, 2011; Pangea, 2011; LAS, 2011).

Parkovna infrastruktura ni namenjena le obiskovalcem od drugod, temveč prinaša koristi tudi domačinom. Tako bi lahko ponovno odprli trgovine v zaledju mest, ki so bile zaprte zaradi nerentabilnosti in konkurence velikih centrov. Z ustanovitvijo parka bi postala pomembna prometna dostopnost in začeli bi urejati nekatere vaške ceste in poljske poti, ki jih uporabljajo tudi domačini (MOP, 2011).