Kot zdraviliški kraj je bil Portorož lokalno znan že v 13. stoletju. Tedaj so benediktinci iz samostana sv. Lovrenca (italijansko: San Lorenzo) že zdravili nekatere bolezni s pomočjo morske vode in blata iz bližnjih solin (fango obloge). Zdravili so zlasti revmatike, kot je zapisal škof Tomasini v 17. stoletju, so ti »z blatom mazali bolne dele telesa, se sončili in se kopali v solinski vodi«.
Pred pojavom turizma je bilo tu razvito ribištvo ter poljedelstvo s pridelavo vrtnin, oljkarstvo in vinogradništvo. Območje današnjega Portoroža je bilo le redko poseljeno. Bližnji Piran, ki je bil stoletja pod beneško vladavino, se je razvijal predvsem zaradi dragocene soli iz solin v Luciji (na področju sedanje marine), Strunjanu in v Sečovljah, pozneje pa sta se razvila tudi trgovina in nekaj industrije. Poleg solinarstva in ribištva je bila pomembnejša gospodarska dejavnost ladjedelništvo, največja ladjedelnica je bila na Bernardinu (kasneje preseljena v Izolo). V bližini ladjedelnice, na Fornačah, je delovala tudi tovarna Salvetti, ki je najprej proizvajala kemične proizvode in steklo, kasneje pa milo. V Fiesi je obratovala opekarna. Na mestu sedanjega »starega hotela Palace« je nekdaj stala kemična tovarna, v kateri so iz slanice izdelovali različne kozmetične izdelke, nato pa tudi grenko sol. Na oglasih lekarn Lion iz leta 1920, ki so imele prodajalne v Portorožu in Piranu, je razvidno, da se je pri njih ekskluzivno prodajala »antisolina«, ki naj bi bila »hitro in zanesljivo sredstvo proti sončnim pegam in opeklinam«, pomagala pa naj bi tudi pri mehčanju kože. Razvoj turizma je dal Portorožu in okoliškim krajem nov gospodarski zagon, saj je zagotavljal nova delovna mesta, prodajo kmetijskih proizvodov in razvoj številnih dejavnosti (gradbeništvo, prevozništvo, vodniška služba, zdraviliške storitve).
Prvi poskusi razvoja turizma v Portorožu segajo v leto 1865, ko je švicarski trgovec Josef Stölker, lastnik vile San Lorenzo, le-to ponujal v najem ali prodajo. Pri vili sredi čudovitega parka na majhni vzpetini tik ob morju je poudarjal njeno primernost za razvoj kopališke ponudbe ter možnost namestitve do 200 ljudi. Ker pri svojih poskusih, da bi vilo oddal ni bil uspešen, jo je leta 1875 prodal tržaškemu arhitektu Giovanniju Righettiju. Približno v tem času je najverjetneje nastal tudi projekt inženirja Lorenza Furiana za postavitev kopališča s 40 kabinami in paviljonom za plavanje tik pod vilo San Lorenzo, ki bi bila s kopališčem povezana s stopniščem in nadhodom čez cesto, a je projekt ostal le na papirju. Podobno usodo je doživel tudi Rigettijev načrt iz leta 1878, ki je predvideval postavitev desetih bungalovov, razpršenih po parku okoli vile San Lorenzo. Ne glede na neuresničene načrte podjetnih posameznikov se je začelo življenje v Portorožu korenito spreminjati. V prej redko naseljenem zalivu so pričele rasti počitniške vile in hiše lastnikov, ki so spoznali zdravilno morsko klimo in naraščajočo priljubljenost morske obale.
Tako je leta 1890 skupina lokalnih veljakov pripravila projekt za postavitev kopališča pri Piranu (Portorož), s katerim bi začeli gospodarsko izkoriščati naravne dobrine kraja. Zgradili naj bi hotel z 80 sobami in 120 ležišči, restavracijo, kavarno, kopališče za kopanje v slanici in plažo.
Leto dni pozneje, t.j. 1891, so ustanovili delniško družbo Società stabilimento balneare di Pirano (Kopališče Piran), ki je dala zagon turističnemu razvoju Portoroža. Hotel »Allo Stabilimento Balneare« (kasneje preimenovan v Hotel Portorose) in kopališče, ki so ga zgradili, sta bila sicer manjša od načrtovanega, a pomembna za nadaljnji razvoj kraja. Prvemu hotelu se je kmalu pridružilo še nekaj manjših in skromnejših hotelov z le nekaj sobami. Julija 1895 je Portorož obiskal avstrijski minister za obrambo Krighammer, v spremstvu kontraadmirala Cassinija. Morda je prav ta obisk pripomogel, da je Cesarsko-kraljeva družba Belega Križa (Weissen Kreutz) leta 1897 tu odprla vojaško okrevališče za avstro-ogrske oficirje in s tem dodatno utrdila položaj Portoroža kot zdravilišča. Dne 25.06.1897 je bil Portorož s celotnim območjem med Bernardinom in Lucijo tudi uradno razglašen za klimatsko zdravilišče. Z zakonom je bila ustanovljena zdraviliška družba »Azienda di cura per il circondario di Porto Rose presso Pirano«. Zakon je dovoljeval zdravniški komisiji, ki je upravljala podjetje, tudi zaračunavanjeturistične takse, s katero naj bi pokrivali stroške svoje dejavnosti. V Portorož so prihajali vse pomembnejši gostje. Poleti 1899 ga je obiskal tudi avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand, ki je nato s svojo jahto Parenzo odplul v Poreč. Zaradi vse večje priljubljenosti Portoroža in bližine Trsta, ki je bil najpomembnejše tovorno in potniško pristanišče Avstro-Ogrske monarhije, so nastale prve ideje za postavitev hotela, namenjenega sprejemu najzahtevnejših gostov. Pobude za tak hotel pa niso bile vedno uspešne. Projekt Anglo-avstrijske banke za postavitev hotela na Bernardinu je propadel zaradi neustrezne lokacije in bližine ladjedelnice ter industrijske proizvodnje. Tudi projekta Carla de Perinella za postavitev hotela med vilo San Marco in vilo San Lorenzo ter Righettijev projekt za hotel zahodno od vile San Lorenzo nista naletela na ugoden odziv.
Minilo je celo desetletje, preden je bil odprt veličastni »Palace Cur Hotel« leta 1910, sedanji Kempinski Palace Portorož, znan kot »stari Palace hotel«, ki je gostom ponujal blatne kopeli in bazen s slanico. Bil je eden izmed največjih na Jadranu, ter je še danes nekakšen zaščitni znak Portoroža. Zgradila ga je že navedena delniška družba, ustanovljena 1891. Ta je že leta 1908 od Righettijev kupila vilo San Lorenzo in jo spremenila v prvi portoroški hotel Portorose. Načrte za novi hotel s tedanjimi 175 sobami, je naredil dunajski arhitekt Giovanni Eustacchio, zgradilo pa ga je tržaško gradbeno podjetje Bruna & Depaoli. S postavitvijo novega hotela se je Portorož dokončno uveljavil kot eden najpomembnejših turističnih krajev na Jadranu in pričel loviti zaostanek za Opatijo. Do I. svetovne vojne so zgradiliigralnico (1913). Gostom je bilo kmalu na voljo več kot dvajset hotelov in penzionov ter več kot petdeset zasebnih počitniških hiš. Poleg »Palace hotela« in vile San Lorenzo so bili večji hoteli še Riviera, Central, Adria, Helios in Virginia. Prav tako je zdraviliške storitve ponujal tudi Sanatorij dr. Pupini, ki je na konferencah in v strokovnih revijah, namenjenih zdravnikom, opisoval prednosti Portoroža kot zdravilišča. Število gostov je skokovito naraščalo in se po odprtju novega hotela podvojilo. Največ obiskovalcev je tedaj prihajalo z Dunaja in drugih dežel Avstrije in Madžarske, le malo pa iz Italije. Pričakovanih več kot 10.000 obiskovalcev v letu 1914 je preprečil izbruh I. svetovne vojne.
Turizem med obema vojnama
V vojnem obdobju so hotele v turističnih krajih večinoma uporabljali kot bolnišnice in okrevališča za vojake in oficirje, zato o pravem turizmu ne moremo govoriti. Po koncu vojne jeIstra z otoki prešla pod Italijo. Nove politične razmere so prinesle velike spremembe tudi na področju turizma. Vodilno portoroško podjetje, ki je imelo v lasti hotel Palace, t.j. družba Portorose, je leta 1911 svoj sedež iz Trsta prenesla na Dunaj. Lastništvo družbe je leta 1919 iz avstrijsko-nemških rok prešlo v last italijanske ladjarske družine Cosulich. Podjetna družina bratov Cosulich, je začela ponovni zagon turizma v Portorožu z velikopoteznimi načrti. Čeprav so sprva vsi portoroški hoteli poslovali z izgubo, so Cosulichi kmalu odkupili tudi hotel Riviera. Tako so skupaj s hotelom Palace in vilo San Lorenzo upravljali z večino nastavitvenih objektov v kraju. Po I. svetovni vojni je število obiskovalcev iz Srednje Evrope, ki so nekdaj zasedali večino portoroških turističnih zmogljivosti, začelo hitro upadati. Struktura gostov se je zelo spremenila. Večina gostov v Portorožu je bilaItalijanov, drugi pa so bili predvsem gosti iz zahodnoevropskih držav. Italijanska država je spodbujala državljane k obisku novo pridobljenih ozemelj tudi s popusti za prevoze z železnico (do 50 %). Uvedli so tudi avtobusne proge iz Trsta ter zgradili nove cestne povezave. Večji poudarek je bil tudi na promociji kraja. Kljub vsem vloženim naporom so bili rezultati skromni. Konkurenca drugih velikih, slovečih in že uveljavljenih obmorskih turističnih centrov je bila premočna. Tako je leta 1939 Portorož obiskalo pol manj gostov kot leta 1913.
Portoroška letalska družba in pilotska šola
Da bi obudili zanimanje gostov za obisk Portoroža in njegovih term, je znana tržaška ladjarska rodbina Cosulich leta 1921 kupila odsluženo izvidniško vodno letalo proizvajalcaFBA in ga namenila za panoramske vožnje svojih gostov. Zaradi velikega takratnega zanimanja za letenje in možnosti hitrega prevoza potnikov v različne kraje, so se temu letalu kmalu pridružila še druga, predvsem lastne proizvodnje CANT. Iz tega se je v Portorožu razvila podružnica tržaške družbe za letalske storitve S.I.S.A. (Società Italiana Servizi Aerei), katere hangarji in upravno poslopje so bili na obali v Portorožu, na Fizinah, med skladišči soli in Bernardinom. Ta je kmalu uvedla čarterske linije hidroavionov med Portorožem, Reko, Opatijo, Pulo, Benetkami, Torinom in Ancono, si pridobila tudi koncesijo za celotno šolanje pilotov hidroavionov in obnavljanje znanja vojaških in civilnih pilotov, znotraj tržaške ladjedelnice pa ustanovila delavnice za proizvodnjo in vzdrževanje letal. Glavni portoroški pilot in inštruktor družbe je bil Ivan Vidmar (Gianni Widmer ali Johann Widmer) iz Trsta. Z družino je stanoval v hiši družine Predonzani, v kateri je danes center za gluhonemo mladino Portorož. V letih 1925 in 1926 so bile v hidroplanskem centru Portorož postavljene stavbe za tehnično upravo in prodajo vozovnic, trinadstropna stavba za pilote, kopensko osebje ter stanovanja za pilote, zgrajen je bil hangar za letala, mehanična delavnica za popravila letalskih motorjev, mizarska delavnica za popravila lesenih delov letal, navoz za spuščanje letal v morje ter privezi za čolne. Navedene dejavnosti so v Portorožu opravljali vse do konca leta 1943, ko je objekte prevzela nemška vojska. Iz nepojasnjenih razlogov naj bi Nemci veliki hangar sami razstrelili 7. septembra 1944. Zadnji zidani objekt hidroplanskega oporišča je bila mehanična delavnica ob vznožju današnjega študentskega doma Korotan, ki so jo podrli pred nekaj leti.
Turizem po II. svetovni vojni
Svetovna vojna je spet prekinila turistični promet in s tem razvoj Portoroža z zaledjem. Tokrat je prekinitev zaradi političnih in gospodarskih razlogov trajala skoraj četrt stoletja. Politični razlogi so bili povezani z razdelitvijo ozemlja med Italijo in Jugoslavijo, gospodarski pa z dejstvom, da je bila večina turistične infrastrukture v vojni uničena ali poškodovana in tako neprimerna za turizem. Šele po priključitvi cone B Jugoslaviji, so leta 1954 začeli načrtovati ponoven razvoj turizma. O ponovnem vzponu Portoroža lahko govorimo šele po letu 1960, in sicer z obnovo in graditvijo nove turistične infrastrukture. V letih 1970-1980 so bili zgrajeni hotelski kompleksi (Bernardin, Emona, Metropol, novi hoteli Palace), igralnica, marina v Luciji in letališče v Sečovljah. Število turističnih prenočitev, ki jih je bilo leta 1960 le 248.000, (od teh 44 % tujih gostov), se je leta1980 povečalo na 1.254.000 (65 % tujih gostov) in 1986 na 1.452.000(74 % tujih gostov). Po nazadovanju turističnega prometa v drugi polovici osemdesetih let je bilo leta 1991 v Portorožu zgolj 501.000 prenočitev, nato pa se je obisk povečeval. Sedaj v Portorožu prevladujejo slovenski turisti.
Vir:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Portoro%C5%BE
