Preko Kubeda in Gračišča je vodila frekventna tovorna pot, ti kraji so bili namreč oddaljeni od pomorskih in železniških prometnih zvez, in tukajšnji prebivalci so bili zato primorani v prevozništvo ali tovorjenje. Zato obstaja več vzrokov, zakaj se je dejavnost jajčarstva razvila prav na območju višjega, JV dela koprskega zaledja, med Pregarsko planoto in Kraškim robom. Ker je zemlja dajala tu le revne tržne presežke, so se ljudje morali znajti drugače. Pogoji za pridelavo vrtnin so bili zaradi hladnejše klime slabi. Iz tega dela Istre so v Trst tovorili seno, drva in oglje, ali pa so pekli kruh za potrebe Buzeta in Motovuna. Z uvedbo elektrike in povečanjem mestnih pekarn pa sta ti dve dejavnosti začeli upadati. Ljudje so si zato morali iskati zaslužek drugje: jajčarstvo je tako na tem območju prevzelo vlogo poglavitne ženske sekundarne gospodarske dejavnosti. Za preprodajo jajc pa je bilo ključno tudi to, da je bilo omenjeno območje relativno blizu tako osrednjemu delu Istre kot Trstu. Še posebej pomembna pri preživljanju ljudi severnega dela Istre je bila vezanost na Trst, pa tudi druga obalna mesta.
Korenine povezanosti Istre in Trsta segajo globoko v zgodovino, v 14. stoletje, ko se Trst po večkratnem obleganju Benečanov preda Habsburžanom in tako postane avstrijsko pristanišče. Ker so Benečani še vedno strogo nadzorovali vso pomorsko trgovino, so začeli Avstrijci usmerjati trgovino v zaledje. Svobodno pristanišče je postal Trst šele leta 1719, v 19. stoletju pa se je mesto razvilo v najpomembnejše gospodarsko središče severne Istre. Železniška proga Dunaj–Trst in z njo naraščajoči gospodarski razvoj je vplival na to, da je v drugi polovici 19. stoletja zaživela trgovina med Trstom in njegovim zaledjem: Istro, Furlanijo, Rezijo, Krasom ...
Pohlenov kip Šavrinke v Hrastovljah
Najbolj izrazito se kaže ta navezanost prav v krajih v neposredni bližini mesta. Okoli leta 1815 Trst že vidneje priteguje Milje in Koper z zaledjem, pa vendar je pomanjkanje prometnih poti še nekaj časa izoliralo Istro od Trsta. Okoli leta 1850 pa se je pričel živahnejši promet med obalnimi mesti, njihovim zaledjem ter Trstom . Bližina mesta je v tržaškem zaledju že konec 19. Stoletja spodbujala pridelavo in trgovanje s sadjem, vrtninami, vinom, senom, drvmi,ribami, kot tudi razvoj neagrarnih dejavnosti, kot je bila peka kruha, pranje perila, pospravljanje meščanskim družinam, prekupčevanje z jajci, žganjem, skratka z vsem, kar je bilo v mestu moč zaslužiti.
Večinoma so si vsi iz istrskega zaledja iskali možnosti zaslužka v mestih. Oprijeli so se vsake priložnosti, kajti doma je bilo malo možnosti za zaposlitev. Samski mladi ljudje so lahko odhajali v mesta in se tam stalno zaposlili, ljudje z družinami pa so se morali znajti drugače. Načinov je bilo nešteto. Moški so se poleg dela na polju oprijeli najrazličnejših poklicev; priložnostna dela, kot so bila batuda ali tolčenje kamna, prevozništvo in (pre)prodaja lesa, oglja, sena, prodaja vina in drugih pridelkov; zaposlovali so se na kmetijah v tržaški in koprski okolici ali pa so hodili samo na žornade (enodnevno delo na njivi, v vinogradu). Prav tako so ženske hodile zdoma. V Trst so nosile prodajat kmetijske pridelke, vino, gobe, jajca, mleko. Krušarice so pekle kruh in ga zatem prodajale, perice so prale tržaškim gospem, druge so hodile pospravljat ali pa so se stalno zaposlile kot dekle na kmetijah v okolici mesta oziroma kot služkinje v Trstu.
Obstajalo je več različic jajčarstva. Nekatere ženske so priložnostno nosile jajca v Trst, za druge pa je ta dejavnost pomenila poglaviten vir zaslužka v določenem obdobju. Te so hodile v Istro navadno z oslom. Tako so lahko v Trst prenesle večje količine jajc, v plenier je šlo samo 300 jajc, v bisagah (platnene vreče, ki so jih ovesile na oslička) pa so prenesle tudi do 1300 jajc. Temu primerno je bil zaslužek večji in je zadoščal za preživetje.
Upodobitev Šavrinke z oslom
Pot v osrednjo Istro je iz Gračišča in Kubeda vodila v dve glavni smeri; na buzetski in motovunski konec. Do Buzeta so hodile pod Lukini, mimo Sočerge, nad valo (dolino) reke Bračane, pod Črnico, čez Štrped, za Buzetom pa so se razkropile vsaka po svojih vaseh. Na motovunski konec so šle preko Pregarske planote, skozi Brezovico in Sveto Lucijo do Oprtalja, se zatem spustile na Livade, kjer so prečkale reko Mirno in se ločile. Na razpotjih so si pustile dogovorjene sinjade (znake), po katerih so vedele, v katero smer je šla katera in kdaj se je vrnila. Do vasi v osrednji Istri so potrebovale približno šest, sedem ur hoda, na kar so tu dva do tri dni (odvisno od letnega časa in smeri) pobirale jajca. Žene, ki so imele oslička, so šle najprej do svoje gospodinje, do hiše, kjer so pustile osla, in zvečer tudi prespale. Naprej so šle s plenierji ali fagoti (culami). Vsaka je imela svoje vasi in hiše, kamor je redno zahajala in kjer so jo zmeraj čakala jajca. Jajčarice so bile v hrvaški Istri lepo sprejete, saj je ena revščina podpirala drugo. Dali so jim hrano in prenočišče, one pa so jim jajca plačale z denarjem ali pa so jim iz Trsta prinesle, kar so naročili: sukanec za se krpat, žajfo, katon (bombažno blago), štrene za plest (volna), petrolej, gumbe, igle, riž, sladkor ... Ker je bila revščina v osrednji Istri še večja, so jim včasih pustile kakšno stvar tudi na kredenco (na up). Ko so zbrale vsa jajca, so jih pri gospodinji zložile v bisage. Na osla so dale najprej mehko podlago, nato sedlo, nanj pa bisage: »Zvečer smo jajca preštevale: z desnico po tri z levico po dve ... V bisage smo naložile slamo, na dno smo naredile trdo podlago, nato pa zlagale: eno vrsto slame, eno vrsto jajc. Naokoli smo trdo potiskali slamo, da so bila jajca zavarovana pred udarci.«
Po dveh ali treh dneh so se zbrale na dogovorjenem mestu in šle skupaj proti domu. V Sveti Luciji, malo naprej od oprtaljskega klanca, so se ustavile, se odpočile in okrepčale. Na poti domov pa je vsaka sama pri sebi preštevala jajca in računala, koliko bo zaslužila. Doma so jih že nestrpno čakali otroci, saj so vse priboljške, ki so jim jih Istrani dali za na pot (kos kruha, steklenico vina, kos pince), prihranile za domače.
Proti Trstu so se odpravile včasih še isto noč: »Smo šle od tam tako po mraku in smo šle takoj ponoči v Trst. Smo se tako malo ulegli in počivali in po dvanajsti uri smo ustali in obložili osla in smo šli. Na kraju vasi smo se počakali, smo šle skupaj v Trst. In prvi del poti je bil posvečen molitvi. Smo molili rožni venec. In pole smo šli, smo se pogovarjali, pa smo primli za štrik, pa smo spali za oslom, pa so bli eni kupi na cesti, ni blo asfaltiranega, vsako tolko smo se zaleteli u uni kup. Takrat smo se vsi zbudili in smo se krohotali« (Gračišče). Do Trsta so potrebovale pet ur: »Smo šli ob polnoči, pol ure po polnoči, za bit ob peti uri v Trstu. Kolikokrat sm gledala prov dol cerkev svetga Antona, ko smo pršli dol, pet ur. Če smo šli ob polnoči, smo ob petih zjutri že bli na trgu« (Škofije). Na trgu so morale biti zgodaj, da so lahko čim prej prodale jajca. Ene so imele stalne odjemalce (pekarne, mlekarne, trgovine), kjer so lahko prodale večjo količino jajc naenkrat. Nekatere so jajca prodale tudi mlekaricam, te pa so jih z mlekom vred raznosile po hišah. Tiste, ki niso bile tako iznajdljive, so morale jajca prodajati na drobno. Osla so pustile v hlevu, na Via Tesa, kjer so tudi ostali tovorniki – tisti s senom, drvmi, mlekom – puščali živali. »Se je šlo v stalo z osličkom. Zdej ondi smo razkrgale inu smo imele svoje znance za nest. Smo nesli na primer; Frančesko se je klical, on je jemal pekarno, je prodajal kruh. Je rabu po stopetdeset jajc. Pole laterija, Ana je imela laterijo, je rabla petsto jajc. Potem eden Alberto je bil, k je jemal trgovino. Tudi on je rabu. In tako smo mogle tekat ena pred tadrugo, da nebi kšna druga nesla. Smo imeli vsak svoje znance tudi tm, kam nest jajčka« (Kubed). Ko so prodale vsa jajca, so nakupile vse, kar so jim naročili v Istri in kar so potrebovale doma.
Preden so se odpravile proti domu, so se najedle v betoli (gostilni). »Je bla tam hrana domača, tako bolj cenejša. Smo si vzeli krožnik mineštre ali tripe inu smo vzeli ocvrte ribe za domov« (Gračišče). Doma so jih že nestrpno pričakovali. Vedno so prinesle kar je bilo nujno potrebno pri hiši (petrolej, olje, sol ...), včasih so domov prinesle tudi kakšen priboljšek (tobak, kartafino (papirčki za tobak), bombone za otroke ...). Mlajše, neporočene jajčarice pa so kupile kakšno malenkost tudi zase. »Čez dva dni se je popotovanje spet začelo. Ko se je svitalo, smo bile že daleč v hrvaški Istri ...«
Viri
http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/0354-0316_7_rogelja_ledinek_savrinka.pdf /24.07.2015
Špela Ledinek, Nataša Rogelja, Popotovanje po poteh Šavrinke Marije, Slovensko etnološko
društvo, Ljubljana, 2000
