Že v pradavnini so ljudje obirali plodove divjih oljk, kasneje so začeli gojiti požlahtnjene sorte in že stari Grki naj bi poznali okoli petnajst vrst oljk. Olje, ki so ga pridelovali, jim je služilo za prehrano, razsvetljavo, bogoslužne namene poleg tega pa je bilo pomembno menjalno sredstvo. Že iz leta 2500 pr.n.š. poznamo Babilonski zakonik, ki je urejeval trgovino z oljčnim oljem. Feničani in Grki pa so imeli celo posebne ladje za prevoz amfor, v katerih so shranjevali olje.
Ker je olje postalo vse bolj pomembno, so Rimljani oljko posadili po vsem svojem cesarstvu, kjer je pač lahko uspevala. V Istri raste oljka že iz rimskih časov. Istrsko olje je bilo na jedilnikih najuglednejših slojev rimske družbe, celo v cesarski kuhinji v času rimskega cesarja Avgusta. Slovenska Istra je eno najsevernejših območij, kjer še uspeva oljka. Oljčna olja tega območja sodijo nedvomno med najboljša, predvsem zaradi posebne mediteranske klime v kateri uspevajo. Poznana so kot olja izjemnih aromatičnih in zdravilnih lastnosti.
Prva omemba oljkarstva v Slovenski Istri sega že v predrimsko obdobje. Kljub večkratnemu nazadovanju oljkarstva (težke gospodarske razmere, večje pozebe – npr. leta 1929…) so poskusi revitalizacije oljčnih nasadov uspeli. Po podatkih dejanske rabe kmetijskih zemljišč Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije je bilo v Slovenski Istri leta 2002 1.131,4 ha oljčnikov. V tem predelu Slovenije je zasajenih 98% vseh oljčnih dreves v Sloveniji.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije je leta 2004 izdalo odločbo o priznavanju označbe geografskega porekla Ekstra deviško olivno olje Slovenske Istre. Leta 2006 pa je označbo v svoj seznam kmetijskih in živilskih izdelkov z zaščiteno označbo porekla in geografsko zaščito uvrstila Evropska komisija. Gre za prvi kmetijski izdelek v Sloveniji, ki je prejel status zaščitenega izdelka z zaščiteno označbo porekla EU. Gre za velik dosežek. Saj je Evropska komisija do septembra 2007 to označbo dodelila le 750 izdelkom. (Zloženka Agromin, 2007)
Sorte oljk
Sorte se razlikujejo glede na uporabo v sorte za pridelavo olja in sorte, primerne za vlaganja.
ISTRSKA BELICA – avtohtona sorta Slovenske Istre. Dobro prenaša nizke temperature, cveti od konca maja do začetka junija. Sorta je samoplodna, s plodovi od sredine novembra do sredine decembra, list je suličast, plod je srednje debel, barva ploda je svetlo zelena, temno rdeča do temno vijoličasta. Olje ima zelo značilen grenak in pikanten okus.
ČRNICA – prisotna tudi na območju Slovenske Istre. Avtohtona sorta, dozoreva zgodaj, je dokaj občutljiva na nizke temperature. Olje je sadežno in blagega okusa skoraj brez grenkobe in pikantnosti.
BUGA – avtohtona sorta Slovenske Istre. Plodovi so srednje debeli in dozorevajo zgodaj, rodi izmenično in je odporna na nizke temperature ter pavje oko. Manj občutljiva je na oljčno muho. Olje je sadežno, manj grenko in manj pikantno.
ŠTORTA – prisotna na območju Slovenske Istre - sorta iz Pirana. Namenjena je predvsem vlaganju, plodovi zgodaj dozorevajo, so srednje debeli, podolgovato ukrivljene oblike, z zelo značilno obarvanostjo od vrha proti bazi. Občutljiva je na napad oljčne muhe.
LECCINO – prisotna tudi v Slovenski Istri. Izvira iz Toskane, ima dobro odpornost na nizke temperature. Plodovi so srednje debeli in dozorevajo zgodaj, že v mesecu oktobru. Barva plodov pri obiranju je temno vijoličasta. Ni občutljiva na pavje oko. V primerjavi z istrsko belico je zaznana nižja intenziteta grenkobe, zato olje te sorte ponavadi uvrščamo v kategorijo nežnih olj.
PENDOLINO – je zelo pomembna za osemenjevanje drugih sort, predvsem Leccina. Plodovi so zelo majhni, temne barve, združeni v majhne grozde. Olje je bogato na aromi in ga uvrščamo med nežna olja.
FRANTOIO – tipična toskanska sorta, malo razširjena zaradi nizke odpornosti na mraz. Olje je nežno z izstopajočo sadnostjo.
LECCIO DEL CORNO – tudi ta sorta je toskanska. Za naše kraje je primerna, ker ima dobro odpornost na mraz. Plodovi dozorijo pozno. Olje ima dobro sadnost in visoko vsebnost polifenolov.
Učinki oljčnega olja
Že v preteklosti se je oljčno olje uporabljalo v medicini in kozmetiki, iz praktičnih izkušenj so bili znani njegovi pozitivni učinki na prebavo, krvni tlak, celjenje ran in izgled kože, nohtov in las. Sodobne medicinske raziskave so te učinke potrdile, strokovnjaki pa so s primerjanjem različnih tipov prehrane prišli do ugotovitev, da t.i. mediteranska dieta, ki vključuje tudi redno uživanje olijčnega olja, deluje prventivno proti pojavu bolezni srca in ožilja.
Oljčno olje:
- pozitivno vpliva na razmerje med dobrim in slabim holesterolom,
- ima protivnetne in protitrombotične učinke,
- znižuje krvni tlak in razširja žile,
- znižuje raven krvnega sladkorja in
- stimulira izločanje žolča, kar zmanjšuje možnost pojava žolčnih kamnov.
Poleg tega obstajajo tudi dokazi, da oljčno olje zavira rast nekaterih rakastih obolenj (npr. rak dojk).
Pozitivne učinke oljčnega olja običajno pripisujemo nenasičenim maščobnim kislinam (predvsem mononenasičenim), ki jih je v oljčnem olju približno 84%, in skupini antioksidantov, imenovanim polifenoli, ki jih je največ v ekstra deviškem oljčnem olju.
Shranjevanje olivnega olja
Kot vsako olje se tudi oljčno sčasoma pokvari, postane žarko in zaradi slabega okusa (žarko olje ni strupeno) neprimerno za prehrano. To je neposredna posledica oksidacije maščobnih kislin. Maščobne kisline v olju lahko oksidirajo zaradi:
- izpostavljenosti svetlobi in posledičnih kemičnih reakcij,
- v olju prisotnih prostih radikalov ter
- določenih encimov, ki so prisotni v rastlinah in katalizirajo reakcije med maščobnimi kislinami in kisikom.
Oljčno olje je najprimerneje shranjevati v temnem in hladnem prostoru. Priporočljivo je, da se ga kupuje v manjših količinah, pri tem pa je treba biti pozoren na rok trajanja. Če je do izteka roka trajanja manj pol leta, olje morda nima več prvotnega, svežega okusa.
Kuhanje z olivnim oljem
Oljčno olje se uporablja za kuhanje, že odkar so ga pred več kot 6000 leti začeli pridobivati. Zahodni svet je koristnost in okusnost oljčnega olja odkril sredi 80-ih let prejšnjega stoletja, v 90-ih pa se je v javnosti kot požar razširila informacija, da oljčno in ostala nenasičena - in zaradi tega relativno nestabilna - rastlinska olja niso primerna za toplotno obdelavo, saj naj bi med kuhanjem v njih nastajale strupene trans maščobne kisline. To ne drži oz. drži le v primeru dolgotrajnega pregrevanja (nad 180 st. C) zelo nestabilnih olj (npr. laneno olje), med katera pa oljčno olje ne spada.
Oljčno olje je zaradi svojih fizikalno-kemičnih lastnosti, skupaj z bolj nasičenimi rastlinskimi olji (npr. kokosovo olje), eno najprimernejših za kuhanje. Poraba oljčnega olja narašča, med največjimi porabniki pa smo državljani Evropske unije. Letno samo za prehrano porabimo skoraj 2 milijona ton, ta številka pa iz leta v leto narašča. Američani, denimo, za prehrano letno porabijo samo 200 tisoč ton oljčnega olja.
Vir:
http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2002185&tree_root=4
