Lucija Penko, Rok Žnidaršič / 2018
Pri obnovi so bili z veliko skrbjo ohranjeni izvirni elementi tradicionalne kraške gradnje ter izpostavljene unikatne značilnosti objekta. Vrt pred hišo oblikuje in zamejuje nov paviljonski objekt, ulit iz vidnega betona in v notranjosti povsem bel. Iz njega stopite na pokrito teraso, odpre se pogled na ambient, ki ga ustvarjata kombinacija vrta in stare hiše.
Več pa na tej povezavi
V očiščeno kamnito školjko z ohranjenim izpranim ometom in kovanimi detajli, ki razkrivajo preteklo namembnost objekta, je bila umeščena tronadstropna počitniška enota. Betonska spirala, ki nas vodi po medetažah, se le na izbranih mestih stika s kamnito fasado, medtem ko nosi udobne in na dotik prijetne pohištvene elemente: dolg kuhinjski niz z jedilno mizo v pritličju, dnevni kotiček v nadstropju ter udobno posteljo s pogledom na ohranjeno leseno ostrešje v mansardi. Ker prostori med seboj niso ločeni s stenami, lahko v enem pogledu zaobjamemo celotno notranjost: kambro, dnevno sobo kraške domačije.
Kot odmev staremu objektu se na nasprotni stranici parcele pojavi manjši objekt, namenjen dodatni spalnici in shrambi. Tako zaprta vrtna zasnova interpretira tradicionalni borjač, srce vsake kraške domačije. Paviljon je v celoti izdelan iz betona in tako zrcali staro kamnito stavbo, ki v dežju spreminja svojo barvo. Nanj je naslonjena letna kuhinja – prav tako izvedena v betonu. Objekt in letni vrt, pokrita s subtilno pergolo, se bosta počasi obrasla in zlila z vrtno zasnovo, zasajeno z avtohtonimi kraškimi in mediteranskimi vrstami.
Beton, ki mu značilno toplo barvo da lokalni agregat, je uporabljen kot vezni element med zunanjimi in notranjimi prostori. V notranjosti okrepi kamnite zidove, zunaj pa se njegova tekstura počai zliva s skalo, na kateri stoji.
Robustnost novih tekstur ter detajli stikov med starim in novim slavijo razpoke in sledi, ki jih je čas pustil na podobi hiše. Tok časa in vremenski vplivi pa bodo nadaljevali delo arhitektov in hišo zlili s skalo in pokrajino, na kateri stoji.
