Na ravnih površinah (ravnicah, slemenskih izravnavah, valah) so bile njive, ki jih je bilo možno orati. Pobočja so priredili za kmetijsko obdelavo tako, da so na njih gradili kulturne terase, ki so jih lahko obdelovali le ročno. Razparceliranost je bila dokaj močna, največ je razmeroma majhnih parcel, predvsem tam, kjer so bile posajene kulture. Pašniki so bili, predvsem v kraškem svetu, večje parcele, največkrat v komunski lasti.
V ožjem obalnem pasu so prevladovali in najbolj zaznamovali krajino oljčni nasadi, vinogradi in vrtnarstvo. Ob tem pa so sadili še sadno drevje, koruzo, krompir in drugo zelenjavo. Nekaj površin so namenili pašnikom in travnikom, ostale površine je preraščal gozd.
V bolj oddaljenih območjih flišne Istre je vseskozi prevladovalo ekstenzivno kmetijstvo, medtem ko je bila v kraških predelih bolj izrazita živinoreja, kar se kaže v kulturni krajini z obsežnimi površinami travnikov in pašnikov. V hladnejših predelih so na terase sadili v glavnem koruzo in krompir, na brežine pa vinsko trto. Severna pobočja so bila neprimerna za sajenje kultur in so bila poraščena z gozdovi, ali pa so jih namenili za travnike in pašnike. V drugi polovici 19. stoletja so se ponekod povečali vinogradi na račun drugih kultur, predvsem pašnikov in njiv, v prvi polovici 20. stoletja pa so začeli čiste vinograde spreminjati spet v mešane.
Vir:
Benčič Mohar, Eda. Kulturna dediščina podeželja občin Piran in Izola ter Mestne občine Koper. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Piran, marec 2004