Veliko je ohranjenih zidov po ozemlju celotne Slovenske Istre (npr. dandanes odlično viden Mejni zid ob cesti od Marezig do Sv. Antona).

So suhozidani zidovi med njivami ter med njivami in cestami. Značilni so za večje, kmetijsko obdelane površine. Kmetje so jih postavljali iz dveh razlogov: kamenje, ki so ga morali odstraniti iz njive, so zlagali v približno meter in več visoke mejne zidove, ki s otako dobili funkcijo zasilnih vetrobranov. Veliko je še ohranjenih zidov, ki razmejujejo njive od lokalnih cest. Najdemo jih skoraj po celem terenu. Način gradnje se je, tako kot pri stavbah in drugih zidanih objektih, razlikoval, kot se je menjavalo okolje oziroma vrsta in kvaliteta razpoložljivega kamna.

Zidovi pričajo o nekdanjem izjemnem graditeljskem znanju domačega prebivalstva. Kljub lokalnim razlikam je princip gradnje povsod enak: kamni so zloženi v vodoravne plasti, ležeče. Posamezni kosi se tako dobro medsebojno prilegajo, da uporaba veziva ni bila potrebna. Kljub temu uspešno kljubujejo zobu časa in mnogokje še služijo svojemu namenu.

Vir:

Benčič Mohar, Eda. Kulturna dediščina podeželja občin Piran in Izola ter Mestne občine Koper. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Piran, marec 2004