V času zatona antične civilizacije so se ljudje zaradi njihove obrambne lege ponovno zatekali na gradišča, in številna so spet zaživela kot stalne ali začasne naselbine.

V pokrajini so gradišča prepoznavna po kamnitih nasipih, zemljenih okopih, redkeje jarkih. Običajno so zgrajena na markantnih točkah – največkrat vzpetinah – ki so zagotavljala otežen dostop, dobro varovanje in nadzor nad okolico. Očitne sledove poselitve in obrambne strukture so naši predniki še videli in razumeli in jih v skladu s tem poimenovali. To nam izpričuje pogostnost slovenskega toponima Gradišče, izpeljank Grad, Graček, Gradec, Zagradec ter njegovih sopomenk Kaštelir, Griža, Cvinger ali Obroba. Velikokrat so kasneje na vrhu gradišč zrasle cerkvice ter s tem ustvarile današnjo podobo kulturne krajine na Slovenskem. Zato gradišča niso le pomniki prazgodovinske poselitve, so ostanki “klasične” slovenske panorame in eden največjih in najpomembnejših elementov naše kulturne krajine. Združujejo geografske značilnosti reliefa pokrajine, monumentalne gradbene podvige prazgodovinskih rodov, sledove srednje- in novoveškega življenja ter bogato ustno izročilo prebivalcev, ki živijo v njihovi senci. Danes so nekatera gradišča še vedno prepoznavna in v zavesti lokalnega prebivalstva, mnoga pa tudi pozidana in spremenjena z grobimi prostorskimi posegi,ali pa zanemarjena in zaraščena, tako da jih lahko opazi le izurjeno oko.

Oblike in zgradba gradišč

Na območju Slovenije so se gradišča razvijala v skladu z lokalnimi zemljepisnimi danostmi – reliefom in razpoložljivimi surovinami, za postavitev hiš so izkoriščene naravne terase ali pa narejene umetne, tudi sam vrh je lahko izravnan. Že po videzu in gradbenem materialu lahko ločimo gradišča, zgrajena na flišnih tleh v Istri, od tistih na kamnitem Notranjskem in Krasu, od gradišč na kraško-ilovnatem področju Dolenjske ali od štajerskih gradišč z zemljenimi okopi.

Debela griža Volčji grad Vir: https://www.visitkras.info/debela-griza-volcji-grad_1

Gradišča z mogočnimi obzidji, zgrajenimi v tehniki suhega zidu z zunanjim in notranjim licem iz velikih kamnov, še danes kažejo značilno podobo, čeprav so se zidovi razsuli v kamnite groblje. Sočasne naselbine, zgrajene na vzpetinah v osrčju in na severovzhodu Slovenije, so sicer prav tako lahko obdane s kamnitimi obzidji, vendar so v dolenjskem okolju obzidja zaradi težje dostopnega in slabšega kamna dopolnjena z ilovico, pogosto podprta z mogočnimi zemljenimi nasipi in utrjena z lesenimi oporniki. Erozija je ta obzidja podrla, njihove ostanke pa zasula z zemljo in obrasla in so večinoma prepoznavni kot nasipi ali nekoliko izrazitejši robovi med planotastim vrhom in pobočjem.

Dobro zavarovani vhod gradišča Elerji

Običajno so gradišča locirana na vrhovih vzpetin, na grebenih ali naravnih platojih, dvignjenih nad okolico. Potek kamnitega obzidja ali zemljenega okopa je prilagojen morfološkim značilnostim vzpetine in je pogosto navezan na prepadne stene. Terenu primerno so bili opremljeni dostopi in tudi izvedbe vhodov v naselbino. Že v začetku ali pa sčasoma so bili zgrajeni pomožni okopi ali notranje pregrade, s katerimi so okrepili obrambo, ločili bivališča in obore ali pa poudarili posebna območja, namenjena izvajanju kultnih praks ali bivanju rodovnega prvaka.

Tudi po velikosti so si gradišča različna, od izrazito majhnih z manj kot hektarjem površine do velikih s kilometrskim obsegom in površino več hektarjev. Jasno je, da so bila slednja večja središča sedeži lokalnih in regionalnih elit. Večinoma pa si lahko gradišča predstavljamo kot naselja z nekaj kmečkimi gospodarstvi, v nekaterih primerih tudi z rokodelskimi delavnicami. Najmanjša, prav tako obdana z zidom, so služila kot obori za živino ali kot stražarske postojanke.

Gradišče Gradec pri sv. Kviriku nad Sočergo

Gradišča so odsevala način življenja, ki je v tedanjih družbenih razmerah narekoval utrjeno obliko naselja. Mogočna obzidja so zamejevala prostor, v katerem je potekalo življenje skupnosti, ki so imele na pobočjih pod obzidjem in na bližnjih ravnicah svoje živinorejsko in kmetijsko-gospodarsko zaledje. Obenem so služila za varnost prebivalcev in živine pred sovražnostmi ljudi in divjih zveri.

Nekropola gradišča Elerji z označenimi najdbami grobov

V bližini, včasih tik za obzidjem ali prislonjena obenj, so bila tudi grobišča. Za razliko od Dolenjske in Štajerske, kjer grobove zaznamujejo bolj ali manj velike gomile, so bila grobišča na Notranjskem, na Krasu, v Posočju in v Istri večinoma plana, in zato danes nevidna in nepoznana.

Vir: http://www.volcjigrad.com/wordpress/wp-content/uploads/2012/10/Zbornik-Volcji-Grad.pdf