Rimljani so apneni malti dodajali pucolan in zdrobljeno staro opeko. S tem so vnašali substance silikatne narave in malta je dobila hidravlične lastnosti. Ob dobri vgradnji je praktično ta malta postala beton.
Voda+pesek+apno+pucolan+zdrobljena opeka=rimski beton.
Pucolan je vulkanski pepel-tuf, ki so ga kopali v Neaplju v kraju puteoli. Najverjetneje so ga uporabljali za izgradnjo cest in opazili, da ima hidravlične lastnosti. Rimski imperij je izkoriščal še nahajališči Colonia-Koln in Thera-Santorini.
Zdrobljena opeka in tudi moka je umetni pucolan in ima podobno vlogo kot naravni le da ta še ob vgradnji sprejme veliko vode, ki jo nato počasi oddaja vezivu oz. kemični reakciji vezanja.
Rimljani so večinoma zidali z živim apnom, ki so ga z vodo gasili ob vgradnji.
Z razvojem graditeljstva so prišli do tehnologije vlivanja enovite mase v lesen opaž in dosegli do MB 40 in vrednosti za poroznost, granulometrijski sestav vpojnost vode, ki ustrezajo današnjim razmeram. Zgradbe so bile dejansko vlite v enem kosu. Na tej tehnologijo temeljijo rimski oboki, kupole in prostorske kompozicije, ki do tedaj niso bile možne. Opus cementium oz. rimski beton je temelj stoletnega obstoja imperija. Podrl jih ni čas, temveč kasnejši vladarji, saj so jim služili kot kamnolomi.
Prednik rimske tehnologije je grški način izdelave kamnitega zidu – Emplecton. Ta zid je bil zgrajen brez malte iz plašča, ki je bil na fasadi in v stikih natančno obdelan in sredice, kjer so bili neobdelani kosi. Plašč in sredica sta bila povezana s kovinskimi vezmi.
Razvoj zidne konstrukcije: suhi zid-fugirani zid-votli zid-monolitni zid v opažu.
Rimljani so razvili ogromno različnih zidnih konstrukcij za votli zid (zunanjost je kot zid, notranjost pa je zalita z betonom). Značilne oblike votlega zidu:
- Opus incerum (obod je iz neregularnih kamnov)
- Opus reticulatum (obod je iz regularnih kamnov ali opek z diagonalnimi spojnicami in piramidalnimi profili)
- Opus mixtum (obod je iz kombiniranih materialov, kamen – opeka)
- Opus caementitium (beton brez oboda v lesenem opažu - najrevolucionarnejše odkritje v zgodovini arhitekture).
Opus caementicum po tisočletjih
Navedene konstrukcije, so bile prevlečene s poslikanim ometom.
Izdelovali so tudi estrihe – podlago za kamen, mozaik ali opeko. Estrihi so bili debeli in dobro tlačeni oz. nabiti. Za vodoprepustnost so dodajali olja in vsakoletno prenavljali fuge v tlaku.
V provinci Norik blizu Celovca so našli armiran beton, ki naj bi nastal okoli leta 15 n.š.
Rimska tehnologija izdelave in uporabe betona se je nadaljevala leta 1414, ko so v nekem švicarskem samostanu našli opis rimskega betona ter ga začeli izboljševati in razvijati. V 19. stoletju se je pojavil armirani beton, ki so ga nemudoma začeli uporabljati pri gradnji objektov.
Vir:
file:///C:/Users/Zupancic/Documents/Traven/Rimski%20beton.pdf
