Bog je namreč – to je treba povsem jasno povedati, pa čeprav ni nič kaj prijazno in ne zveni nič kaj »božje« – enostavno pozabil na to očarljivo deželico. Bogu je bilo seveda zelo nerodno in zato je hitro nabral nekaj najlepših bogastev iz vsake dežele in jih porazdelil – posebej skrbno, da bi tako rekoč popravil škodo – po žalostni Sloveniji: dih jemajoče gore, fantastična jezera, čudovite ravnine in za konec celo še kanček – toda kakšen kanček!!! – morja.
Toda to zgodbo se morajo tako ali tako vsi otroci na svetu naučiti na pamet; to se je ohranilo, ker je bilo Bogu verjetno še vedno nerodno in zato vsakemu učitelju in učiteljici na zemeljski obli skrivaj narekuje to zgodbo, medtem ko spijo … Zato nam je res ni treba pripovedovati še enkrat.
Če pogledaš proti zvoniku romarske cerkve v Strunjanu, se vprašaš, kako je cerkev prišla tja, na sredo griča.
Toda to ne bo tista zgodba, ki jo tako že vsak pozna: 9. septembra 1512 sta Peter in Janez, čuvaja vinograda, pijana spala na travniku, kjer je stala napol podrta kapela (to seveda ni nikjer zapisano, a tako je bilo – saj pri takšni službi tudi ni nič čudnega); nenadoma se je pojavila luč in poleg njiju je na lepem ležala ženska, oblečena v precej razcefrano obleko zlate barve, in vreščala nanju (to seveda ni nikjer zabeleženo, na takšen način se tega namreč ne da ohraniti – koga sploh zanimajo takšne podrobnosti …), češ ali nimata za početi nič boljšega kot pa piti, namesto da bi delala kaj koristnega, na primer restavrirala to sramoto od kapele. Videla sta že veliko belih miši in tudi ogromnih vinskih sodov, iz katerih je neprestano brizgalo najbolj čudovito vino in na katerih so sedela prelepa, gola dekleta; toda nekaj, kar je bilo videti kot angel – takšen, kot bi se spustil neposredno s cerkvene stene in v duhovnikovih besedah oživel –, to jima je bilo popolnoma novo. Na smrt prestrašena sta opotekaje odšla dol v vas, sklicala skupaj vse ljudi, poklicala župana, da bi oznanila, kako se jima je prikazalo nekaj neverjetno svetega in da bosta zdaj takoj opustila svoje nemoralno življenje; vse sta pozvala, naj ravnajo enako, in da morajo vsi skupaj nemudoma obnoviti to sramoto od kapele – ne, da je v teh okoliščinah najbrž najbolj pametno, da na njenem mestu postavijo prav veliko, ugledno cerkev.
Zbrani Strunjanci najprej niso vedeli, ali naj se smejijo in spet odidejo v svoje hiše ali naj pokleknejo in začnejo moliti: oba so namreč poznali kot nekoristna pijanca, ki cerkve še nikdar nista videla od znotraj. Na tej zgodbi je torej MORALO biti nekaj resničnega; le kako drugače bi lahko iz njunih ust prišla tako neverjetna štorija!
No ja, da so jima verjeli, se lahko prepričaš ob pogledu na vrh zvonika in na podlagi tega, da je 14. avgusta 2013 okrog piranskega rta priplulo 112 čolnov z več tisoč ljudmi in s koprskim škofom na čelu, da bi še po 500 letih praznovali ta pomembni dogodek, ki sta ga doživela Peter in Janez.
Toliko zgodb, toda tista ena, ki bi ti jo KONČNO rad povedal, do zdaj – seveda – ni bila zapisana nikjer …
Bog je torej še vedno imel slabo vest zaradi tistih daljnih dogodkov, zaradi majcene Slovenije, in tako je nekega prelepega poletnega dne rekel Mariji, kako je zopet čas, da se pojavi na Zemlji, in grozne ljudi tam spodaj opomni na dobro, na stvarjenje in na vero.
»Toda prosim, nikakor ne v Rimu, sploh pa ne v Jeruzalemu. V Zaragozi, Konstantinoplu in Počajivu bomo zaradi tebe še dobili super cerkve, Fatima, Medjugorje in Guadalupe pa trenutno še ne potrebujejo novih.«
Prosim, da se torej tokrat prikažeš v moji mali ljubljenki (ni mu bilo treba govoriti dalje, saj je vsakdo, res vsakdo v nebesih vedel, kdo je to …); uživaj in najboljše bo, da kar odletiš!«
Marija se je takoj odpravila na pot v Slovenijo. Tokrat je hotela posebej skrbno načrtovati svoj prihod, raziskala je Ljubljano, toda ta ji je bila prevelika, raziskala je Piran, toda tam je bilo že enajst cerkva, vse v brezhibnem stanju, pri Mariboru pa je imela nekoliko čuden občutek. Pravkar je torej krožila nad Postojno, ravno je odkrila Nanos, ki je na nek način vzbudil njeno pozornost, ker se je tako ponosno dvigoval kvišku; tedaj jo je nenadoma zajel močan, neusmiljen veter, ki jo je zalučal na jug. Njen prijatelj, Sveti Mihael jo je posvaril pred tem zahrbtnim vetrom, ki mu ni bilo sveto nič, ampak res nič, niti sama Mati Božja, toda Marija je očitno pozabila na to. Ubožico je strašansko vrtinčilo, komaj je preprečila, da pri Hrpeljah ni strmoglavila (sicer bi se moral 14. avgusta 2013 škof pripeljati tja …), toda potem je morala prisilno pristati na strunjanskem hribu. Gospoda, ki sta poležavala ob napol razpadajoči kapeli, sta mislila, da je nadnju prišel zlodej, in, kot si lahko predstavljamo, tudi Marija ni bila ravno vesela, ker je dvema popolnoma pijanima gospodoma padla skoraj v naročje; poleg tega pa še v tem razcefranem stanju – tudi v nebesih in tudi svetnice imajo pravico, da so malce nečimrne …
Ko se je Marija prikazala leta 1512, torej vse ni bilo ravno popolno, toda na koncu so bili kot vedno vsi zadovoljni – Bog, ki je lahko naredil še eno črtico na seznamu restavriranih cerkva, Marija, ki je lahko uspešno dodala še eno mesto, kjer se je prikazala in kjer so jo vsako leto slavili, seveda pa tudi »Pripovedovalec na daljavo«, saj ti drugače danes ne bi imel česa pripovedovati!
Vir:
