Če se ozrete nad Kvedrovo cesto (KS Žusterna), lahko med med vinogradi in sadnim drevjem opazite majhno hiško. Tam stoji že več kot sto let, v njej pa je do leta 2001 živel eden izmed redkih prvotnih naseljencev Markovega hriba, Tonin. Redki so zavili k njemu. Najpogosteje so ga obiskovali ljudje, ki so ga poznali že dolgo, žal pa je bilo tudi teh leti vedno manj.

Tonin je imel odličen spomin, o življenju na tem območju je znal povedati marsikaj. Ob klepetu z njim človek je izvedel tudi kaj, o čemer se modernemu človeku niti sanjalo ni. Rojen je bil 14. januarja 1909. Živel je že v štirih državah, čeprav se z Markovega hriba nikoli ni odselil. Njegova
• prva država je bila Avstro-Ogrska,
• druga je bila Italija,
• tretja Jugoslavija,
• po njej pa je bila do smrti njegova četrta država Slovenija.

Tonin

In česa se je spominjal iz časov Avstro-Ogrske?
Avstro-Ogrska je bila ogromna država. Ni čutil prav nobenega zatiranja, ker ni bil Nemec ali ker ni govoril nemško. Življenje v tistih časih je bilo enostavno: ni bilo treba imeti nobenih potnih listov, če si šel v Trst ali Istro, v Kopru je vladal čudovit mir, saj so bili tu samo štirje žandarji, na občini (upravi) je bilo pet zaposlenih, ni bilo nobenih izkaznic …

Kako je bilo s šolstvom?
V isto šolo so hodili otroci, ki so obiskovali pouk v slovenskem, italijanskem ali nemškem jeziku. Otroci so se med seboj družili, jezik ni bil povod za prepire. V Žusterni je bila šola blizu sedanjega zimskega bazena. Sam je hodil v šolo tudi ob večerih, saj je hotel znati še kaj več kot samo brati, pisati in malo računati. Tudi kmetijsko šolo so imeli in sicer tam, kjer je danes Veterinarska postaja.

Kaj mu je ostalo v spominu iz časov prve svetovne vojne?
Zanimivi so bili bosanski vojaki, ki so se razlikovali od drugih po tem, da so nosili na glavah rdeče fese. Najhuje je bilo 1917. leta. Za delo sposobni moški so bili v vojski, doma so bile samo ženske in otroci. Poleti je pritisnila dolgotrajna suša, ki je trajala štiri mesece. Tisto leto je vladala po hišah lakota.

Kakšen je bil v tistih časih Koper?
Na Bonifiki je bilo še morje, saj so soline opustili leta 1907. Železniško progo so speljali po nasipu, voda je segala do današnjega Tomosa. Okrog Kopra je bil speIjan kanal za prevoz soli. Skladišče soli ni bilo samo v današnji Taverni, ampak so sol shranjevali tudi nasproti današnjega italijanskega konzulata, pod Belvederjem, kjer je danes Luka, v Bošadragi. Sol je bila državni monopol, zato v skladišče ni mogel priti vsak.

Pa promet?
Najpogosteje so pešačili, vsaka kmečka hiša je imela svojega osla ali mulo za tovorjenje bremen. Vlak je vozil iz Trsta do Poreča, proga so demontirali leta 1936, saj ni prinašala več dobičkov (premogovnik v Sečovljah so zaprli). Prvi avto je imel v Kopru dr. Marsič, njegova registrska številka je bila 4, to je bil edini avto v celi Istri. Dr. Marsič je imel tudi svojega šoferja in avtomehanika v isti osebi, pa še ta je bil na eno oko slep. Cesto so zgradili ob progi, bila je ozka, široka komaj štiri metre. Po njej so vozile kočije, ki so prevažale potnike. Za vožnjo do »GIRA CARROZZA« (malo naprej od današnjega Moleta, tam je sedaj parkirišče) je bilo treba plačati eno liro. Koper je bil imenitno mesto, parnik je od tu vozil vsako jutro v Trst. Kmetice so svojo »robo« na oslih pritovorile do Kopra, dale osla v hlev (za 1 liro dnevno, brez hrane), same pa šle s parnikom v Trst, kjer so imele svoje stalne stranke za vse, kar so prinesle: mleko, perutnino, jajca, zelenjavo.

Pa zabava in šport?
Igrali so boče, plavali, Tonin pa se je ukvarjal tudi s tekom in igral nogomet. Tega so igrali na igrišču, ki je bilo na področju današnje Banke Koper. Tam so bile še pred časom soline. Ob plimi, ko je voda narasla, je zalila tudi njihovo igrišče, tako da so igrali nogomet samo ob času oseke. V Žusterni ni bilo nikdar šagre kot po drugih krajih. V gostilnah so točili samo rdeče vino, kmetje so se namreč osredotočali na sorto refošk. Vsak kmet je imel tudi nekaj trt belega grozdja, ki ga je (upo)rabil samo zase.

Kako se spomni velikega mraza leta 1929?
17. februarja 1929 je pritisnil mraz, kot ga ljudje ne pomnijo. Trajal je tri dni, mraz je pritisni do minus 24 stopinj Celzija. Voda v kanalih je zmrznila do dna, ribe so bile vkovane v led. Ko je sonce ponovno ogrelo vodo, je iz kanalov grozno smrdelo, saj so ribe začele gniti.

Kako so spremenili soline v Bonifiko?
Vse delo so opravili na roke. Vodo je bilo treba izčrpati, zemljo preorati in jo orati več let, da se je sol izprala in da je zemlja postala rodovitna. Vse blato so speljali proč s samokolnico. Leta 1943 so Nemci ponovno spustili vodo na Bonifiko, tako da so kmetje obirali koruzo iz čolnov. Markov hrib je bil vrt Kopra. Tu so pridelali največ zelenjave, vina, olja, sadja za preskrbo Koprčanov, viške so odpeljali s parnikom v Trst, kjer so imeli svoje stalne odjemalce.

Kdaj je prišla voda v Koper?
Vodovod so zgradili leta 1934. Prej je pritekala voda po ceveh od Olma do vodnjaka na Mudi. Pa tudi potem, ko je bil zgrajen vodovod, ni bilo vode po hišah, ampak so bile na ulicah vodovodne pipe in ljudje so si tam natakali vodo in jo nosili domov. Do Semedele je prišla elektrika leta 1936, drogove so dobili, postaviti so jih morali sami po načrtovani trasi, nato so prišli delavci in priklopili elektriko v napeljavo. Na Markov hrib je voda prišla leta 1982.

Kakšen pa je bil Toninov recept za tako dolgo življenje?
Nikdar se ni razburjal, ni se kregal in vedno je delal. Preživel je kar pet (!) infarktov. Legenda našega kraja, Tonin, nas je 5. februarja 2001 malo po dopolnjenem 93. letu starosti za vedno zapustil.

Povzeto po članku glasila ŽUSTERNA, oktober 1999. Avtorica članka: Marjeta Grm
Vir:
https://zusterna.si/tonin/#