Večkrat so ga slišalo govoritikar neverjetne reči, kot je ta, da je lovor večen in kamen minljiv. In res je lovor rasel, ne da bi se ospel en sam prijetno dišeč list, kamen pa se je tanjšal in manjšal in se v izdihljajih izgubljal noč za nočjo. Globlje ko je dihal gospodar v svojo ljubico, tem silneje je ona izginjala. In izginjala je tako dolgo, dokler ni od nje ostala samo votla sled.
Alkemija nemakanske legende je mogoče danes po pameti razložiti. Ogljikov dvokis s pomočjo izpodnebne vode raztaplja apnenec. Ko je poglavar pospešeno dihal in se je ljubica utapljala v vlagi, se je apnenec topil. Kamen potemtakem ni nič večnega, z dihanjem narave se njegova snov spreminja iz stvarnosti v sanje. Kako besede se nežno premetava iz vpitja v šepet. Kameni Nemakani so se tega bržčas dobro zavedali.
Kajpak je nemakanska ljubica le premetanka, prispodoba za silno ustvarjalno moč nemirne vode in nepremakljivega časa. O radoživi ljubezni silnih naravnih nežnosti, se sprehajajoč lahko prepričamo na našem Krasu, kjer nas razgaljena kamnina smehljajoče pozdravlja na vsakem koraku. Toda kakor so guber in griže, škraplje in škavnice za krasoslovce predvsem pričevalke razkrajanja, so za krasoljuba to predvsem znanilke novih oblik, nastajajočih iz trdnih obljub v nemirnih geoloških nočeh. Kje pa, mislite, da so krašovci, tisti prakrašovci, ki so pred tisočletji pričeli s krčenjem hrastovih gozdov, prvič videli vse te lepe, zapeljive in uporabne oblike, možnarjev, žrmlj in torkelj, ki jih še dandanes s pridom uporabljajo v vsakdanjem življenju, če ne v silnih neurjih razgaljenih tleh, ko je izza rdeče prsti zazevalo belo nedrje. V Istri pa, kjer vode niso ušle v podzemlje, kakor na Krasu, se v koritih rek in potokov razodevajo voljne oblike mehke kamnine, ki so jo ljudje v naročju nosili domov, z ljubeznijo in spoštovanjem. Naj si bo apnik ali lapor, kamen bel ali siv, vsak se je nežno dotaknjen sčasoma spremenil v največjo vrednoto.
Iz kamna je zidana hiša, ki so ji med zidove, da bi se mu ne tožilo po zemlji, nasuli materinske prsti, iz kamna so žlebovi, da bi se voda lahko še naprej igrala in tako ostala mlada, iz kamna so jerte, ramena oken in vrat, da na njih plečih mirno sloni moja hiša.
Iz kamna je zid, ki obdaja dvorišče, zid, prek katerega sosedu podajam žuljevo roko, zid, ki prascu hladi rilec, zid, ki nas varuje prepira za oslovo senco. Človeško prijazen zid.
Iz kamna je zid v vinogradu, slivniku in oljčnem gaju. Kuščarji in splepci so tu kot graščaki in hlapci, škorpijoni se nosijop kot galjoti. In ljudje, veseli tlačani, ožemajoči grozdje, slive in oljke, ko dozore med temi zidovi. Pozimi, ko zid burji jemlje sapo in ko roka nosi k ustom vino, slivovec in oljčno olje, je krog zgrajen, pa četudi se do pusta spet sesuje.
S kamnom je obdan kal, kjer se napaja živina, in kjer duše umrlih v podobi kačjih pastirjev sedajo na pregreta škrljasta lica. Le zardelih peric na potoku ni več, neka velika voda jih je vekomaj odplaknila.
Iz kamna je vodnjak, od koder v jasnih nočeh kličem vodo, iz kamna je korito v katerem si umijem obraz, iz kamna je obraz, ki sem ga ponedeljski maši kot deček občudoval v pokopališkem zidu, iz kamna je božje trupelce, shrljivo in čisto. Tudi obraz moje ljube je iz kamna, njene trde ličniceprav gotovo. Le tega ne vem ali je iz Istre, Brkinov ali Čičarije ta moja ljuba krašovka, z ruto, ki ji je okamenela v vetru in z deževno kapljo na zmehčanih licih.
ztok Geiser
Vir: Ciglič, Zvona. Kamniti svet. Uvodnik. Pokrajinski muzej Koper, Koper 1993
