Koprsko učiteljišče
Koprsko učiteljišče, ki je nastalo leta 1872, ima poseben pomen za slovensko Istro, saj je to prva srednja šola, kjer je bil učni jezik tudi slovenščina. Koprsko učiteljišče je bilo ustanovljeno z ministrskim odlokom št. 6157 z dne 19. 9. 187214. S tem odlokom je bilo hkrati ukinjeno rovinjsko učiteljišče in preneseno v Koper. S poukom so zaradi neurejenih prostorskih razmer pričeli šele januarja 1873. Ker je učiteljišče vseskozi pestil majhen obisk, je dunajska vlada leta 1875 temeljito reorganizirala učiteljišča: ukinila je učiteljišče v Trstu in ga priključila h koprskemu, moški del goriškega učiteljišča je bil prav tako priključen k koprskemu. V Gorici je ostalo žensko učiteljišče. Tako je v Kopru delovalo edino moško učiteljišče v avstrijskem Primorju. Učiteljišče je takrat dobilo prostore v minoritskem samostanu sv. Frančiška.
Posebnost učiteljišča je bila njegova večjezičnost, saj je imelo italijanski, hrvaški in slovenski oddelek. Pouk je potekal kar v štirih jezikih. V slovenščini so vsa štiri leta poučevali verstvo, slovenščino, prirodoslovje in prirodopis. Matematiko, zgodovino in zemljepis so v slovenščini poučevali le prva tri leta, v četrtem letniku so jih poučevali v nemščini. V nemščini je vsa štiri leta potekal pouk nemščine, risanja, violine in telovadbe ter pouk
pedagogike in kmetijstva od drugega letnika naprej. Poleg učiteljišča je delovala slovenska vadnica (osnovna šola), kjer so učiteljiščniki imeli praktični pouk v slovenščini. Pred ukinitvijo leta 1909 je imela petinštirideset otrok. Ravnateljstvo je organiziralo tečaje italijanščine za slovenske in hrvaške dijake in obratno. Pouk je oviralo pomanjkanje učiteljev, na šoli je delovalo 15 profesorjev primanjkovalo jih je deset. Naj omenim le nekaj znanih profesorjev, ki so poučevali na učiteljišču: starosta slovenskega zgodovinopisja Franc Kos, politik in poslanec na Dunaju Vjekoslav Spinčić, pesnik in pisatelj Vladimir Nazor, starosta pedagogike Viktor Bežek, koprski slikar Bartolomeo Gianelli. Verjetno je eden od najbolj znanih dijakov France Bevk. V začetku dvajsetega stoletja je ministrstvo pod političnimi pritiski, dijaškimi stavkami in zahtevami po pouku v materinščini izdalo dekret o pouku v materinem jeziku. Hrvaški oddelek se je leta 1906 preselil v Kastav, slovenski leta 1909 v Gorico. Učiteljišče v Kopru je z italijanskim oddelkom delovalo do 1923, ko ga je ukinila Gentilijeva reforma.
Poseben pomen učiteljišča je njegova priprava prihodnjih učiteljev na kulturno delovanje. Ob državnih praznikih so pripravljali pestre kulturne programe kar v štirih jezikih. Učili so se poučevanja petja, violine in orgel. Imeli so tamburaški orkester. Leta 1907 so slovenski učiteljiščniki v Kopru ustanovili tamburaško pevsko društvo Zvezda, leto kasneje pa dramsko društvo Istra. Selitev učiteljišča v Gorico je to bogato dejavnost prekinila. Generacije učiteljev, ki so končale koprsko učiteljišče, so slovenski Istri dale vrsto narodnih buditeljev in politikov, ki so s čitalniškim gibanjem po vaseh in mestih spodbudile nastanek pevsko-bralnih društev in knjižnic ter hranilnic. Te institucije so pomagale k izredni hitri gospodarski rasti slovenskega prebivalstva, ki jo je prekinila prva svetovna vojna.
Po prvi svetovni vojni so v Julijski krajini ukinili vse slovenske osnovne in srednje šole. Šele 1947 je bilo v Portorožu ponovno ustanovljeno slovensko učiteljišče, leta 1953 se je preselilo v Koper in prenehalo delovati 1968. leta. Od leta 1974 je v Kopru deloval dislociran oddelek Pedagoške akademije v Ljubljani, od 1991 pa oddelek Pedagoške fakultete Ljubljana. Zdaj je tam deluje samostojna Pedagoška fakulteta. Vir: http://www.ssolski-muzej.si/slo/news.php?item=29 (URL, 19.11.2007)
Posebnosti razvoja Slovenske Istre
Slovenska Istra se je upravno, sodno, režimsko in gospodarsko razvijala drugače od osrednjih slovenskih dežel, saj je bila do leta 1797 del Beneške republike. Zato za razliko od Kranjske, Koroške in Štajerske ni doživela terezijansko-jožefinskih reform, niti »Splošne šolske naredbe« leta 1774. Ko je po propadu Benetk v Slovenski Istri zavladala Avstrija, ni takoj uvedla nobenih reform, niti upravnih, cerkvenih, niti na področju šolstva.
Temeljite reforme je to območje doživelo šele, ko so ga leta 1805 zasedli Francozi. V nasprotju z avstrijsko politiko postopnih in počasnih sprememb, je francoska oblast takoj posegla v sodno, upravno, cerkveno in šolsko upravo. Francoska oblast je šolstvo podržavila in ga dodelila občinam, vendar zaradi pomanjkanja sredstev ni napredovalo. Leta 1809 so bivši beneški del Istre pripojili k Ilirskim provincam. Leta 1814 je spet celotna Istra prišla pod avstrijsko oblast. Tako se po burnih 17. letih prične stoletje dolgo obdobje avstrijske
nadoblasti. Viden napredek na področju šolstva se v Slovenski Istri prične šele po letu 1820, ko pri župniščih zasledimo prve šole, večinoma enorazrednice. Šolski razmah je tako kot drugod prinesel šele tretji osnovnošolski zakon, s katerim so razmah doživela tudi učiteljišča.
