Možje so nosili do kolen dolge in ob straneh preklane hlače, belo široko srajco ter doma spletene nogavice. Praznične hlače so bile največkrat rjave ali modre in so segale čez kolena. Narejene so bile iz domačega sukna. Čevlje so nosili le ob nedeljah in praznikih, drugače so obuvali opanke, doma narejene čevlje iz platna z gumijastimi podplati. Ženske so nosile krila, srajce z rokavi do komolcev iz domačega platna in predpasnik, na glavi pa ruto (»faču« ali »fačou«). Ob praznikih so si žene nadele ruto tudi čez ramena, vse čez oprsje, in jo zataknile za pas predpasnika, okoli pa je bil zvezan pas oziroma širši trak. Nad srajco so oblekle kamižot, suknjo brez rokavov, narejeno iz tankega volnenega blaga. Kar nekaj kulturnih društev in posameznikov ohranja izvirno istrsko nošo, pesmi in običaje.
Istrski godci
Ljudska glasba Istre je zelo bogata. Poznamo starejše izročilo z dvoglasjem v tako imenovani “istrski lestvici” in njenih novejših spremembah, ki je bila prisotna v nekaterih obmejnih vaseh Slovenske Istre, novejše izročilo pa je tonalna glasba. K slednji sodijo napevi, pesmi iz slovenskega dela Istre. Po istrskih vaseh so v preteklosti poznali dve vrsti godcev, »zingarje«, ki so godli na godala, ter »muzikantarje«, godce na pihala, ki jih je bilo običajno več. Oboji so igrali za ples, »muzikantarji« pa tudi na procesijah in pogrebih. Zelo priljubljeni so bili tudi godci na diatonično harmoniko ali trieštino. Še danes delujejo številne godbe na pihala, folklorne in glasbene skupine, ki ohranjajo ljudsko izročilo.
Glagolica
Glagolski rokopisi in tiskane knjige spadajo med zgodovinsko kulturno bogastvo Istre in so velika posebnost tega prostora. V 9. stol. sta brata Ciril in Metod začela širiti krščansko vero med Slovani na Balkanskem polotoku. Za pisanje v slovanskih jezikih si je Ciril izmislil pisavo, ki se je je prijelo ime glagolica. Jeseni leta 867 je v Benetkah pred latinskimi duhovniki zagovarjal pravico do oznanjanja vere v slovanskem jeziku in pisavi ter dosegel pomemben uspeh: že naslednje leto je papež Hadrijan II odobril glagoljaško bogoslužje – to je uporabo slovanskega jezika, zapisanega v glagolici. V tem obdobju je cela severna in zahodna Evropa uporabljala v bogoslužju samo latinščino.
Glagolico so redno uporabljali za verske in tudi za posvetne namene v Istri in v hrvaškem Primorju (zlasti na otokih v Kvarnerju). Na tem območju je glagolica doživela pravi razcvet ob iznajdbi tiska - prva tiskana knjiga v glagolici je izšla leta 1483 (Mašna knjiga oziroma Misal). Pri pripravi glagolskih tiskov je pomagal tudi Primož Trubar, ki je glagolico imenoval "hrovaška" pisava. Vendar glagolica ni bila le hrvaška. Tudi na Slovenskem je ohranjenih precej glagolskih zapisov. Največ jih je seveda ob hrvaški meji: v okolici Kopra in v severni Istri (npr. Krkavče, Šmarje, Puče, Gračišče), pa tudi v znani cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah.
Šavrinke - istrska dekleta in žene
Istrsko ženo ali Šavrinko so poimenovali po pokrajini (Šavriniji oz. Šavrinskem gričevju), kateri so pripadale. Med istrskimi ljudmi je bilo razširjeno mnenje, da je ravno ženska držala vse tri vogale hiše. Šavrinka je bila namreč zelo delovna ženska. Zaradi gospodarske krize in lakote, ki je pogosto pestila v Istri, je morala poleg vzgoje otrok in hišnih del, opravljati tudi opravila na kmetiji in prodajati domače izdelke v sosednjem Trstu, kamor se je odpravila peš skupaj z osličkom.
Istrske žene - Šavrinke, poimenovane zaradi tradicije svojega dela in pokrajinske pripadnosti, izvirajo s konca devetnajstega stoletja. Zaradi gospodarske krize in premajhnih obdelovalnih površin, se je v Istri pojavila lakota. Vzdrževanja mnogoštevilnih družin možje niso zmogli, zato so morale za delo poprijeti tudi njihove žene in matere. Odpravile so se na pot po Istrskih hribih in vaseh.
Šavrinke so svoj poklic začele opravljati že v zgodnji mladosti, najmlajše so bile stare trinajst, štirinajst let in so ga ponavadi opravljale dokler se niso poročile, nekatere pa tudi celo življenje.
Glede na tradicijo svojega dela so se Šavrinke med seboj razlikovale. Najbolj znane in najštevilčnejše so bile jajčarice, ki so od hiše do hiše hodile pobirati jajca in jih v plenjerjih na glavah ali v bisagah na oslih tovorile prodajat v Koper ali Trst. Obstajale so tudi krušarice (pekle domač kruh in ga nosile prodajat skupaj s sadjem in zelenjavo), mlekarce (tovorile mleko) in perice, ki so iz mest nosile domov perilo, da so ga lahko prale.
kulturna identiteta
Z imenom Šavrinka se niso poimenovale same, ampak so jih tako klicali prebivalci hrvaških vasi; slovenske Istrane so imenovali Šavrini, oziroma Šavrinke, sebi, na drugem bregu reke Dragonje, pa so pravili Kršani. Istrani nikoli niso bili nacionalno razdeljeni. Prebivalstvo v Istri je sestavljeno iz slovenske, hrvaške in italijanske etnične skupine. Vedno so živeli skupaj, pod enotnim imenom Istrani. Njihova kultura in jeziki pa so se mešali tako, da so vsi govorili istrijanščino, eni z malo več slovenskimi besedami, drugi z več hrvaškimi in tretji z več italijanskimi besedami.
štrigonstvo
Prebivalci ruralne pokrajine Istre so priznavali krščanskega Boga in se držali pravil krščanstva. Vendar so vzporedno verovali tudi v nižja bitja - zle sile, kot so: štriga, štrigon (čarovnica, čarovnik), ki imajo vpliv na ljudi, živali in rastline; okoldak - krvoses (samo moški) in mrak - močna nevidna sila, ki se je razvila v podobo belega ali črnega psa, dobrikajoče se mačke ali žrebeta. Proti tem silam so se obvarovali s čaranjem. Čaranje je bila domena nekaterih posameznikov, žensk in moških, specializiranih za zdravljenje ljudi in živali. Vsem prizadetim z zlom so pomagali vračati dobro dobri štrigoni. Vsi namreč, ki so se ukvarjali s čaranjem ali zdravljenjem so morali obvladovati pozitivne in negativne silnice. Ta ambivalentnost pomeni, da so znali tako uročiti kot "odpraviti" oziroma pozdraviti urok. Dobrim štrigonom so pravili krsniki in krsnice. Čarali so za ljudi in za živali: za slab pogled, ki je povzročil slabo telesno počutje ali glavobol. Uročenega so pozdravili z žerjavico, skodelico vode in molitvami. Da te ne bi uročila štriga, ko si šel mimo nje, je bilo treba skrivaj v žepu "držati ruge"in drobno pljuvati vstran. Moški je moral zavihati eno hlačnico, otroci in ženske pa so morali vsaj en kos spodnjega perila obleči narobe.
Na podoben način so čarali tudi zoper nahod, vročino, gliste, slabo (hudobno) kri, tako za ljudi kot tudi za uročene in hudobne živali.
Okoldak - krvoses je bil večinoma moški, pa tudi redke štrige, ki so pile kri otrokom. Okoldak je podnevi živel normalno življenje, ponoči pa je odšel drugim pit kri. Da bo preprečili prihod okoldaka so zabadali v vrata, posebno pa v ključavnico nož, da bi se okoldak zbodel v oko ali v jezik, saj je prihajal v hišo skozi ključavnico. Takega moškega so se ljudje malce izogibali, vendar ni bil on kriv, da je bila v njem zla sila. Vaščani, ki so bedeli pri takem umirajočem so izjavljali: "Takoj ko je umrl, je iz njega šla zla duša; skozi usta je šinilo nekaj sršenu podobnega." Tretja zla sila je bil Mrak. Izogibali so se ga, kajti on pride, ko gre sonce dol. Zato je treba biti ob mraku v hiši, posebno otroci in mlade živali. Mrak je vzel ljudi in živino ter jih odnesel na najbolj nemogoča mesta (brežine, žlebovi, na morje), kjer so jih našli vse izmučene. Kraj najdbe je izdala štriga. Za varnost so otrokom okrog vratu zavezovali rdeč trak. Izogibali so se križišč cest in določenih mest. Mrak se je prelevil v podobe mačke, psa ali žrebeta in je nenehno rasel.
vera v usodo
Istrani so imeli tudi vero v usodo - deštin. Posebno za nesreče, bolezni oziroma negativne pojave so verjeli, da jim je to usojeno, izven božje ali vražje volje. Izjavljajo: "Treba je sprejet vse kar pride. Nesreča se ne kupi na trgu." Vse življenje jih spremlja še veliko vraževernosti, na primer: polnoč je čas štrig, ki plešejo na križiščih; štrige nosijo kamenje v krilih (zidava puljske arene); če cvrčijo goreča polena, jočejo duše v vicah, zato jih je treba posoliti; zelo upoštevajo staro in mlado luno; sova kliče smrt; verjamejo v začarano perilo, plenice, če jih vidi mrak; če ob pustu gospodinja ne pleše z maškaro, kokoši ne bodo nesle jajc,…
rojstva in smrti
Družine so imele običajno po deset in tudi več otrok, ki so se mnogokrat rojevali celo na poljih ali na poteh v notranjosti Istre. Obstajale so vaške babce, ki so otroka umile in mu takoj dale žličko vina, "da mu ne bo skrito" in mu namazale usteca s pečenim jabolkom proti zadahu po plodovnici. Rodnica je morala preživeti vsaj dva tedna v temi (zaprta polkna) izključno v hiši, da ne bi "izgubila višto" - vida. Ni smela pometati smeti čez prag. Dojenčke so mazali z maslom zaradi lepe kože. Tudi prehlad so zdravili z maslom. Zoper štrige mu je prvo srajčko oblekla narobe in mu okrog vratu zavezala rdeč trak. Da bi bili bolj ubogljivi, so otrokom posolili ušesa.
Smrti se niso bali in so jo sprejemali povsem naravno, vdano, kot zaključek plodnega življenja. Med vaščani je bila močno razvita sosedska pomoč in izposojanje, vendar se ob smrti ni nič posojalo, iz hiše niso pometali smeti, las. Navadno so pri mrliču bedeli moški. Verjeli so, da moraš mrtvega prijeti za prst na nogi, če nočeš, da bi te bilo pred njim strah. Razširjeno je bilo namreč verovanje, da se mrtvi vračajo, duša umrlega "se vica". Vdove so pravile: "Pride ponoči, leže poleg mene, je mrzel in z njim se pogovorim." Na grobove so postavljali lesene križe, oblikovali pa so jih tudi iz cvetja in bele moke. Bolj povezani z naravo so želeli biti pokopani kar pod "en drev" (hrast).
predmetna znamenja
Posebnih amuletov niso imeli, zelo pa so spoštovali predmete, ki so jih zapustili predniki in jih hranili na posebnih mestih.
K vsaki hiši je sodila kača. Imenovali so jo mišnica in je nikoli niso ubili. Čeprav so živeli v neposredni bližini obale, so se morja bali. Križali se ob znamenjih, kapelicah, pokopališčih, ob smrti, hudi uri, nesrečah, pred volovsko vprego, pa pred pomembnimi kmečkimi opravili, kot so setev, žetev, trgatev, košnja, oljarstvo. Mnoga dela so v strahu pred štrigami delali "na vnic", to pomeni narobe, obratno.
Istrani so čislali nekatere rastline, oljko, lovor, rožmarin, sivko, žajbelj in jih uporabljali v prehrani in zdravilstvu. Podoben odnos in koristi so poznali tudi pri nekaterih živalih: pajek - pajčevina je uporabna za lečenje ran, zato naj pajek živi.
o prehrani
V prehrani so bili povezani z naravo: nabiranje različnih rastlin in sadežev za hrano in prodajo: šparglji, zelišča, ruj,... Lov na divjačino, posebno na zajce, jerebice, polže. Gojili so domače kunce za hrano, za volno so redili ovce. Hrano so belili z mastjo, zelenjavo in solate pa z oljčnim oljem. Narava nudi sadje v vseh letnih časih, a ga je primanjkovalo, ker so bile družine preštevilčne. Še danes se dela "pan di fighi" kruh iz fig (se izdeluje brez moke, iz samih fig), ki je bil obvezna hrana moškim zjutraj ob žganju. Kruh je nadomeščala polenta, a nikoli za večje praznike. Pekli so ga na ognjišču, zaradi boljšega okusa pa so ga oblagali z rastlinskimi listi, najpogosteje z ohrovtovimi. Kruh z ognjišča je navaden, v krušni peči pa so pekli za praznike: za veliko noč pince, ob poroki kolače. Pekli so tudi za prodajo, odtod krušarice. Jedli so tudi morske ribe, ki so jih kupovali v mestih, sami pa so lovili v Dragonji in Drnici tudi rake in jegulje. Školjke so prišle na vrsto ob posebnih praznikih. Zmotno je mišljenje, da so Istrani veliko pili vino. Več kot vina je bilo olja. Vino so imeli za praznike. Še danes pa pijejo vodo in kis, "temperanje" ali samo vodo, sicer v vročini ne bi mogli delati.
oblačila in popotna oprava
Bistvena značilnost Šavrinkine popotne oprave je plenjer - koš za jajca in poljščine; Šavrinke ga nosijo na glavi, ko pa s svojim delom dovolj zaslužijo si priskrbijo osla ali mulo, ki jo opravijo z bisagami, v katerih je še več prostora za pridelke, ki jih tovorijo na trg v Trst. Poleg popotne oprave je za Šavrinke značilna preprosta bela platnena obleka, ki je lahko eno - ali dvodelna, v zgornjem delu ravno krojena in se v pasu nabere, tako da gube sežejo do tal. Povrhu nosijo bel predpasnik, ki je prav tako iz platna. V zelo revnih razmerah so Šavrinke večkrat hodile bose ali pa so si na noge navezale manjše krpe. Čevlje so si obule šele, ko so si jih prislužile.
Viri:
http://www.rtvslo.si/savrinke/21.htm#top
