Takole pravi:
Gradišče Dvori (Duori) se dviga na strmem hribu in ima dvojni obzidni obroč, zunanji meri 320 m, notranji pa le 70 m. Njegov nasip je skoraj povsod porušen in je le na severozahodni strani še vedno visok okoli 1,50 m, Ravnica, predvsem zunanja, je prostorna in rahlo naklonjena, tako da njen spodnji del leži 20 do 30 metrov od zgornjega. Tudi tu je zelo veliko črepinj.
Po stotih letih od nastanka tega opis, danes ni mogoče najti niti omenjene višine ostanka zida.
Lidarski posnetek gradišča Dvori Vir: Uroš Bočaj. Arhelološka topografija Šavrinskega gričevja. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Dilozofska fakulteta Oddelek za arheologijo. Ljubljana, 2016
Spomnim se prvega prehoda skozi gradišče do istrskih ušes, ko še nisem vedel zanj. Preletel me je občutek, da pa bi na tistem mestu bilo lepo živeti. Preči ga pohodna pot P-24 in obiskovalcu se hitro poraja vprašanje, zakaj ta del poti zgleda malo drugače.
Skica gradišča Dvori iz zapisa Carla Marchesettija Vir: Marchesetti, Carlo. Prazgodovinska gradišča Trsta in Julijske krajine; prevod Radovan in Leander Cunja, Gorjansko: Zavod Krasen Kras, 2020
Gradišče je neprimerno manjše od sosednjega gradišča Gradec pri sv. Kviriku, komaj kakšna dva kilometra proč. Vemo da so bila gradišča v Istri posejana na gosto, tako da so se lahko učinkovito obveščala o morebitni nevarnosti. Zanimiva je tudi primerjava parcelacije gradišč Gradec in Dvori. Gradec je močno parceliran, z organizacijo prostora (pot), ki ima zelo verjetno korenine v času Histrov, Dvori pa so danes lastniška parcela ene osebe. Sklepati je mogoče, da je relevanca gradišča Dvori hitro potonila v pozabo.
Zopet je na delu njegova izjemna lega. Prislonjen je na kraški rob, bolje rečeno prepad, ki ga ni bilo treba utrjevati ali pa le s kakšnimi lesenimi palisadami iz kolov in trstičevja. Gradišče leži na robu apnenčaste planote, tako da je proti jugozahodu naravno dobro zavarovano, na severozahodu pa je zavarovano s polkrožnim dvojnim zidom.
Vsa gradišča so imela bivanjski del – akropolo, ki ga je obdajalo močno obzidje in praviloma gospodarski del, obdan z naslednjim obzidjem, praviloma manj utrjenim. Tam se je običajno zadrževala drobnica.
Vstop na Gradišče, zunanji krog Vir: lasten
Gradišča so imela praviloma dva vhoda. Položaj prvega vhoda v zunanji krog tik ob steni potrjuje groblja, ki se razteza levo od tega vhoda in se potem izgublja v polkrogu v gozdu.
Zunanje obzidje proti zahodu (Karta 2:x), avtor fotografije: Uroš Bočaj
Verjetni vhod v Akropolo, odstre se nam pogled na bivalni del gradišča Vir: lasten
Izhod iz akropole na drugi strani Vir: lasten
Na planinski poti, ki vodi mimo gradišča, so na površini opazni fragmenti prazgodovinske keramike.
Datacija gradišča: Železna doba, rimska doba
Vsako gradišče je moralo imeti tudi lastno nekropolo, kjer so pokopavali mrtve. Pogosto ob zidu na zunanji strani. Pri tako apnenčastem terenu skoraj brez zemlje si je to kar težko predstavljati.
Vinko Zupančič
Vir:
Bočaj, Uroš. Arheološka topografija Šavrinskega gričevja. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Oddelek za arheologijo. Ljubljana, 2016
Marchesetti, Carlo. Prazgodovinska gradišča Trsta in Julijske krajine; prevod Radovan in Leander Cunja, Gorjansko: Zavod Krasen Kras, 2020
Neznani avtor, www.rkd.situla.org
