Pozimi živahna rečica, v sušnih mesecih deloma presahne. Starejši domačini se spominjajo, da je v preteklosti voda v strugi Malinske tekla vse leto in so v njenih bistrih tolmunih lovili sladkovodne rake. Sprehod po dolini sprehajalca umiri, napoji s svežim zrakom in ptičjim petjem. Pot z leve in desne obdaja gozd, ki je zarasel nekdanje senožeti.
Potok Malinska je ponikalnica. Domačini vedo povedati, da je ob visoki vodi odneslo v ponor celega vola, ki so ga kasneje našli tam doli v hrvaški Istri.
Ob izdihljajih nekdanje Jugoslavije pa smo bili priča tudi obsežnemu projektu izgradnje farme za 500 glav govedi malo pred Hrvoji, ki so ga vodili podjetni domačini. Računali so na prostranstva doline Malinske za zagotavljanje sena in pašo govedi. Projekt se je kasneje preoblikoval v dovažanje živine iz prostorov nekdanje Jugoslavije do farme, na kar je to govedo dobilo »potni list« domače prireje in bilo prek Luke Koper vkrcano na ladje za arabske države. Objekti farme so še danes tam, žal neizkoriščeni.
Pejsaž Malinske
Dolina Malinske je danes zapuščena – ni kmetijske dejavnosti in pokrajina se zarašča. Kako to izgleda hoditi pa takšnem terenu v praksi, nam slikovito opiše spodnji sestavek.
»Takoj za prvo hišo v Abitantih boste opazili komaj viden kolovoz, ki pravokotno v desno vodi do bližnjega vinograda. Odpravite se po njem; kmalu postane dosti bolj razločen in vas po krajšem zložnem spustu pripelje do kala (Vodice). Tam postane klanec precej bolj strm (in blaten) ter vas v nekaj minutah pripelje do travnate in precej močvirnate doline potoka Malinska, kjer zavijete desno na zaraščen kolovoz, speljan po dolini.
Po krajšem neprijetnem pretikanju skozi grmovje, zaradi katerega se kolovoz počasi spreminja v mešanico robidovja in šipka, ki bi ga bil vesel vsak planinski čaj, se dolina odpre. Kolovoz se spremeni v zgledno makadamsko cesto in ta vas pod pobočji Gradišča pripelje do ostankov mlina. Tu vas v bolj vodenih mesecih čaka zanimiva naloga: prečkanje potoka po kamnih (če želite preizkusiti vodotesnost svojih čevljev, pa se seveda pogumno odpravite po »podvodni« cesti). Po približno dvesto metrih se z leve pridruži dodobra uničen makadam iz Hrvojev, nato pa se kmalu v desno čez betonski most odcepi kolovoz v grapo Tomažinke.
Kolovozu sledite le do začetka pobočja. Tam se v levo odcepi precej zapuščena pot, ki naredi vijugo v obliki črke S in vas po ostankih kolovoza, globoko ugreznjenega med okoliške njive, popelje do travnikov Kosalarice.
Če boste malce nerodni, se boste tako kot jaz znašli sredi njive. Nič hudega, poiščite edino grapo sredi pobočja; z malce domišljije boste v njej prepoznali zadnje sledi kolovoza, ki ga iščete, in ji sledite navzgor.
Pot nazaj v Gradin je v začetku komaj prepoznavna (debeli bori, ki so tako nesramni, da so zrasli prav sredi kolesnic, dokazujejo, da je že dolgo nihče več ne uporablja), počasi pa postaja vse bolj razločna in uhojena. Ves čas sledite grebenu rahlo navzgor in proti desni (ne nasedite stranskim potem, ki se spuščajo) in z malce sreče boste prišli do širokega kolovoza v levo proti Gradinu, ki ga že vidite pred seboj.
Pred koncem izleta vas čakata (le) še dve preizkušnji: kolovoz se pri prvih vinogradih zaleti naravnost v bodeče grmovje pod kamnitim zidom (poiščite »obvoz« nekaj metrov proti desni), tik pred Gradinom pa vas sredi ceste čaka obilica visoko kakovostnega blata (stezica na levi priča o ukrepih vaših predhodnikov). Kolovoz vas nato med hišami pripelje do križišča sredi Gradina.«
Vir:
https://www.virtualni-katalog.si/GreenGradin_SL/files/assets/common/downloads/Velenje-.pdf?uni=b7cc1af957304dbf37941b0ca67630c8
https://sloveniahiking.rocks/hikes/abitanti/
