Večino kamnov so s polja umaknili v prvih letih, ko so tudi nastala prva odlagališča tega odvečnega in težkega materiala. Na poljih včasih še naletimo na kupe odloženega kamenja. Ker je pomen zidov hitro rastel, so začeli odlagališča oblikovati v linijo, ki je bila ograja za zaščito domačih živali, oziroma je varovala polja pred erozijo in vetrovi. S pojavom pojma lastništva so zidovi dobili tudi vlogo meje. Mejni zidovi so postavljeni na robove kmetijskih površin in ob poteh. Zidovi so torej večnamenska oblika suhogradnje, katere vlogo poznajo po vsem svetu. Prosto stoječi zidovi so lahko dvozidni ali enozidni. V širino segajo od slabih trideset centimetrov do mera tra in pol. So razmeroma stabilni, ker je njihova povprečna višina dober meter in nosijo le sami sebe.
Naključna sestava kamenja je največkrat pripeljala do zanimivih stvaritev, saj je prav najslabši material od graditeljev zahteval veliko znanja in iznajdljivosti. Dvozidni dvoriščni zidovi imajo obojestransko izdelano lice z dvema zunanjima stranema, povezanima s prečniki, kakovostno obdelane (klesane) vogale, notranjost zida pa so običajno napolnili z ostanki kamenja (škajicami) in zemljo. Zemlja se obnaša kot kakovostno vezivo, preprečiti pa moramo, da bi jo izpirala voda. Zato je treba vrh zidu zapreti s škrilami (ploščatimi kamni) ali z na rob postavljenimi kamni. Ti zidovi so široki najmanj pol metra. Enozidni prosto stoječi zidovi, ki jih sestavlja samo eni navpični nizi kamenja, ne presegajo širine 30 centimetrov. Zaradi manjše stabilnosti so precej nižji. Gradnja takega zidu je zahtevna. Potrebujemo oblikovane kamne, ki se med sabo dobro prilegajo. Tega brez kamnoseškega dela ali že obdelanih kamnov, ki so na razpolago, skoraj ni mogoče doseči. Nekdaj so na ta način gradili tudi predelne stene v pritličjih stanovanjskih hiš. Dvoriščni suhozid se napaja pri mojstrovinah suhozidne gradnje, pri hišah, grajenih tudi v več nadstropij. Ljudje so ga gradili tam, kjer so bivali in so cenili kakovost bivalnega okolja.
Delno porušen dvoriščni zid v Topolovcu kaže prerez običajnega dvozidnega suhozida
Istrska« korta« – dvorišče je bivalna površina, ki daje značilno kakovost bivanja, zato je ograjena. Dvoriščni suhozid je s svojo praviloma višino do pasu ali nižje simbolično zamejeval bivanjsko zlivanje družine z okoljem. Obstajajo mnenja, da je istrska korta (skupaj z bivalno hišo in gospodarskimi prostori) morda predelana lokalna inačica rimskega domusa. Istrsko korto krasi bogastvo kamnitega pohištva in opreme. Kamnito pohištvo ima številne pojavne oblike: klasične stopnice, stopnice v zidu kot štrleči kamni, kamnite niše, umivalniki, korita, stope, mize, podporni stebri, klopi in podobno. Suhe tehnike kamnite gradnje so se posluževali tudi pri gradnji vodnih pretokov, mostov, kalov, podpor v vinogradih... Zanimiv je tudi predelni zid iz skril (večjih kamnitih plošč), ki so ga uporabljali za omejitev vrtnih gredic ali celo kmetijskih parcel. V teh primerih so izbrali skrile enake debeline in velikosti in jih postavljali ob rob zemljišča. Dokler imamo bistveno več dela z ohranjanjem tega, kar so nam prinesli predniki, tudi ni dilem okoli tega, kaj naj naredimo. Če pa se pojavi potreba po novem zidu, potem se enostavno ozremo kaj so ljudje gradili v okolici. Dobra suhozidna praksa bi skratka morala upoštevati ožjo lokalno tradicijo in material.
Tipologija suhozidov
REVITAS - Revitalizacija istrskega podeželja in turizma na istrskem podeželju je čezmejni projekt, ki ga sofinancira Evropska unija skozi Program čezmejnega sodelovanja Slovenija – Hrvaška 2007 – 2013 (IPA – instrument predpristopne pomoči).
