Na pobudo strokovnjakov s področja oljkarstva, da se za plod uporablja ime oljka, je jezikovno razsodišče odločilo, da se za plod lahko uporabljata imeni oliva ali oljka ter za olje olivno olje ali oljčno olje.

Istrska legenda pripoveduje, da so se nekega dne zbrala vsa drevesa, da bi določila svojega kralja. Vsa so se strinjala, da izberejo oljko, vendar oljka te časti ni sprejela.
Odgovorila je: moje poslanstvo je preveč pomembno za človeštvo, da bi izgubljala čas s kraljevanjem.

Oljka kot drevo, je simbol rodnosti, slave in miru. Slavila je zmagovalce, predstavljala pa je tudi simbol očiščenja in večnosti. Oljka predstavlja moč in Titansko odpornost.

Antični, grški pesnik Homer je olivno olje poimenoval "tekoče zlato", dano od Bogov.

Olivno olje, ki je še danes cenjeno in nepogrešljiv del zdrave prehrane, se je že v zgodovini uporabljalo za:
• prehrano,
• v verskih obredih,
• zdravilo,
• gorivo v oljnih svetilkah,
• ter kot sestavina izdelkov za telesno nego.

Več pa tudi na tej spletni strani.

Začetki oljkarstva

Zgodovina pridobivanja in uporabe olivnega olja sega v obdobje približno 4.000 let pred našim štetjem, v čase zgodnje Minojske kulture, po nekaterih podatkih pa še dlje, saj naj bi olivno olje v centralni Turčiji pridobivali že okoli leta 6.000 pr.n.š. V stoletjih, ki so sledila, se je olivno olje začelo uporabljati še v Izraelu, Siriji in Palestini, s širitvijo grških kolonij pa je kultura olivnega olja v 8. st. pr.n.š. dosegla tudi Italijo in nato še Francijo.

Stari Grki naj bi poznali že okoli petnajst kultiviranih vrst oljk. Olje, ki so ga pridelovali, jim je služilo za prehrano, razsvetljavo, bogoslužne namene poleg tega pa je bilo pomembno menjalno sredstvo. Že iz leta 2500 pr.n.š. poznamo Babilonski zakonik, ki je urejeval trgovino z oljčnim oljem. Feničani in Grki pa so imeli celo posebne ladje za prevoz amfor, v katerih so shranjevali olje.

Ker je olje postalo vse bolj pomembno, so Rimljani oljko posadili po vsem svojem cesarstvu, kjer je pač lahko uspevala. Zgodovinski viri pričajo, da je v slovenski Istri oljčno olje prisotno že od antike dalje. Omenja ga že Pavzanij, grški zgodovinar, v svojem delu Opis. Istrsko olje je bilo na jedilnikih najuglednejših slojev rimske družbe, celo v cesarski kuhinji v času rimskega cesarja Avgusta. Slovenska Istra je eno najsevernejših območij, kjer še uspeva oljka. Oljčna olja tega območja sodijo nedvomno med najboljša, predvsem zaradi posebne mediteranske klime v kateri uspevajo. Poznana so kot olja izjemnih aromatičnih in zdravilnih lastnosti.

Istra je bila v obdobju rimskega cesarstva izjemno razvita kmetijska pokrajina.

Obdobje med 17. In 19. stoletjem
V času Beneške republike in nato pod francosko vladavino (1795 – 1813) so oblasti začele skrbeti za napredek oljkarstva. Z državno podporo in sodelovanjem Napoelonovih vojakov in ujetnikov so zlasti na piranski obali terasirali strma pobočja in jih zasadili z oljkami. Od leta 1849-1866 se je razvoj oljkarstva upočasnil. V devetdesetih letih 19. stoletja je dunajska vlada ustanovila kmetijska kemijska preizkuševališča najprej v Gorici (1867), nato pa v Kopru (1894). Preizkuševališča so si prizadevala za napredek oljkarstva, zlasti za kakovosti oljčnega olja.

Proizvodnja oljčnega olja je bila ena izmed pomembnejših gospodarskih panog v slovenski Istri vse do druge polovice 19. stoletja.

V zgodovini oljkarstva je olkarjem velikokrat težave povzročala zmrzal. Katastrofa v letu 1781 je zaustavila oljkarstvo vse tja do druge polovice 19. stoletja, kar je izjemno veliko. Kasneje so se ponovno veselo lotili oljkarstva, vendar pa jim je zagodla konkurenca iz Španije, ki so imeli in ponujali cenejše olje, ne ve pa se ali je bilo tudi enako kvalitetno. Položaj se je poslabšal, ko so uvedli razsvetljavo na parafin in pozneje elektriko. V industriji so mineralna olja nadomestila olivno olje. To je bilo zelo uničujoče za istrske oljkarje.

Konec 19. stoletja – začetek 20. stoletja
Širjenje Trsta je vplival na razvoj kmetijstva daleč naokrog in tudi na Istrsko. Tržačani so zelo cenili in spoštovali njihove pridelke. Vsi oljkarji v Istri, pa tudi so veljali za izjemno izkušene in delavne. Bili so tudi inovativni in razgledani. Kljub številnim pohvalam je bilo njihovo olje preslabo, da bi lahko konkuriralo španskim ali francoskim.

Proti koncu 19. stoletja je zelo narastlo povpraševanja po vinu, zato se je takrat število oljk izjemno zmanjšalo. Krčiti so začeli oljčne nasade, da so lahko tam imeli vinograde.

Stalnica pa so bile pozebe. Najhujše so bile v letih 1887, 1914 in 1929.

Konec 19. Stoletja je bilo v Slovenski Istri okoli 320.000 oljčnih dreves. Pozebe pa so to število znatno zmanjšale. V letih 1945 – 1948 je bilo na Koprskem še okoli 110.000 oljk. Temu ni bila kriva samo pozeba, temveč gospodarske razmere, kot so odhod ljudi na delo v Trst in Tržič, priprava drv za kurjavo, bitka za žito, pridelava zelenjave.

V zadnjih desetletjih 19. stoletja je bilo oljkarstvo pri nas tako razvito, da je bila v vsaki večji vasi torkla (oljarna). Bile pa so slabo opremljene, zato je bila njihova zmogljivost majhna (približno 200 do 400 kg oljk na dan). Zaradi kasnejšega opuščanja oljkarstva se je njihovo število pred prvo svetovno vojno zmanjšalo le na nekaj primerkov.

V tržaškem in severno istrskem okolišu je bila oljka zasejana na blagih južnih, jugozahodnih in zahodnih nagibih tamkajšnjih gričev, vendar ni nikoli presegla 250 m nadmorske višine. Zelo hladna zima, ki je leta 1929 prizadela veliko večino oljčnih nasadov, pa tudi tedanja splošna gospodarska kriza, sta prisilila pridelovalce oljk, da so začeli gojenje počasi opuščati.

Obdobje po vojni
Spomladi leta 1952 je bilo pod vodstvom Kmetijskega zavoda posejanih okoli 2000 cepljenih sadik oljk. Sadike so se slabo prijele in pozeba leta 1956 je poškodovala prirast prejšnjega leta. Do tal je bilo pozeblih 30% dreves, kar je zaustavilo obnovo. Za obnovo oljkarstva je kmetijska zadruga Agraria vsako leto uvozila od 1500 do 3000 sadik oljk. V letih 1959 – 1965 je vlada omejila porabo tuje valute le na uvoz strateškega blaga zavojsko in industrijo, zdravstvo in nakup živil. Obnove oljčnikov so kljub temu postopoma spet stekle in do sredine osemdesetih let je bilo obnovljeno 70% oljčnikov. Leta 1985 je oljke (natančneje 60% oljčnikov) prizadela nova pozeba.

Do pospešenega razvoja oljkarstva je prišlo po letu 1988 s pomočjo finančne podpore občin in države. Obnove oljčnikov so trajale do leta 1996, ko je bila obnova največja – približno 60 ha letno.

Zadnja večja pozeba, ki je prizadela predvsem mlade nasade, je bila leta 1996.

Površina oljčnih nasadov se je povečala s 400 ha na današnjih 1450 ha oljčnih nasadov. Večina (95%) jih je v Slovenski Istri. Današnji podatki kažejo na štirikratno povečanje oljčnikov v primerjavi z obdobjem pred 20 leti. Število oljčnih dreves se je do danes povzpelo na več kot 300.000.

Do leta 1929 so oljčno olje pridelovali tudi v Goriških Brdih. Seveda so bile to bolj majhne količine. Danes pa nekateri v Brdih ponovno pridelujejo oljčno olje in upamo lahko,da se bo tudi to uveljavilo na trgu.

Oljkarstvo danes
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije je leta 2004 izdalo odločbo o priznavanju označbe geografskega porekla Ekstra deviško olivno olje Slovenske Istre. Leta 2006 pa je označbo v svoj seznam kmetijskih in živilskih izdelkov z zaščiteno označbo porekla in geografsko zaščito uvrstila Evropska komisija. Gre za prvi kmetijski izdelek v Sloveniji, ki je prejel status zaščitenega izdelka z zaščiteno označbo porekla EU. Gre za velik dosežek. Saj je Evropska komisija do septembra 2007 to označbo dodelila le 750 izdelkom. (Zloženka Agromin, 2007).

Slovenska pridelava oljčnega olja je v primerjavi z državami EU pridelovalkami oljčnega olja po količini sicer zanemarljiva, vendar pa oljčno olje dosega visoko kakovost. Slovenija letno pridela od 1.800 do 2.500 ton oljk, iz katerih proizvede od 400 do 450 ton oljčnega olja.

.

Vir:
http://www.kmetija.si/zgodovina-istrskega-olja/
http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/dn_lukac_sabina.pdf
http://olive.si/olivno%20ali%20oljcno.html