LUKČEVA DOMAČIJA
SINFO, JUNIJ 2014

V vasi je 19 hiš, ki so naseljene le občasno, saj njihovi prebivalci živijo v dolini, v večjih naseljih. Večina jih je starejših od 40 let. Demografska slika, pravijo, je zastrašujoča. Mladih ni, da bi se naselili v prazne hiše in si tam začrtali življenje. Svetla izjema sredi zapuščenih vasi Srednje, Avško, Pušno, Brdo, Peršeti, Bevčarji, Humarji, Močila in Rog je Lukčeva domačija na naslovu Kambreško 15. Ime nosi po enem svojih prejšnjih lastnikov. Lepo obnovljena enonadstropna hiša s podstrešjem, zgrajena v stilu kraških hiš šteje preko 200 let. Kar nekaj rodbin je živelo v njej, po 1. svetovni vojni je bil v njej gospodar učitelj Radivoj Pavšič, ki je poučeval v ljudski šoli na Kambreškem. Danes je delno v lasti občine, delno v zasebni lasti, posebna pa je v tem, da je v njeni notranjosti zasebna zbirka z etnološko in vojno vsebino.

Zbirateljica in skrbnica Jožica Strgar je hišo preuredila v muzej – ki je danes biser sredi vasi. Je živ muzej, saj v njem živi Jožica, ki je našla svoj življenjski smisel v zbiranju in ohranjanju predmetov. Pričajo o življenju okoliškega prebivalstva, tako v miru kot v vojnem času. Starine je začela zbirati po potresu, leta 1976, v času, ko so ljudje začeli kupovati industrijsko pohištvo, stare stvari pa metali proč. Siti so bili revščine, želeli so se modernizirati. Ona je razmišljala ravno obratno. Ljubše so ji bile starine. Iz smetišča jih je začela pobirati, jih skrbno obnavljala in ohranila do danes. Tako ima shranjene stare dokumente, pisma, leseno stensko poštevanko, šolske potrebščine, staro posodje, oblačila, staro fototeko in knjižnico. Poleg etnološke je tu še vojaška zbirka predmetov iz 1. svetovne vojne. V stari Avstro ogrski je bila v hiši trgovina, po 2. vojni partizanska kuhinja, kjer so kuhali za partizane, potem posvetovalnica za otroke, nato gostilna, po potresu pa je bila v njej ponovno trgovina. Včasih je bila hiša središče vasi, kjer so se družili ljudje. Srce hiše je kamnito ognjišče sredozemskega visokega tipa z izvirno ognjiščno klopjo in ostalimi ognjiščnimi pripomočki. Kuhinja je od leta 1999 zaščitena kot etnološki spomenik lokalnega pomena. Jožica na njem z veseljem pripravi lokalne jedi kot na primer zelje s polento popotnikom, ki zaidejo mimo.

Skozi čas je prevladala želja, da hiša ostane, da se jo vzdržuje in v njej razstavi zbirko. Jožica, ki v vasi živi že vse življenje, je lastnike predmetov, ki so na ogled v zbirki, poznala, zato ji je vsak predmet izmed njih še posebej dragocen in ji pripoveduje svojo zgodbo. In kateri ji je najljubši? Najljubše ji je pismo v italijanski vojaški čutarici iz prve svetovne vojne, v kateri je bilo pismo vojaka, ki pa je žal preslabo ohranjeno in zato neberljivo. Odkrili so ga po 90-ih letih in Jožica se večkrat sprašuje kaj neki je bilo v njem napisanega. Hudo mi je bilo, da se ni dalo prebrati, pravi, ne vem, če sem bila kdaj bolj žalostna kot takrat, ko smo ga našli ne poslanega in nikoli prebranega. Le komu je pisal mladi vojak s fronte? Pa podstavek za milo, ki je tudi neznanega izvora in bi lahko odkrival njegovega lastnika, ki je končal med neidentificiranimi osebami kot toliko drugih padlih vojakov. 30 let sem hodila od hiše do hiše in zbirala dokumente, veselo pripoveduje. Tam nad mizo pri vhodu, v prostoru, kjer je bila včasih trgovina in kasneje gostila, visi Titova slika – edini moški v hiši, ki me stalno gleda – se priduša Jožica.

In kakšni so spomini na njeno otroštvo? Predniki so iz Benečije, živo in z ljubeznijo se spominja svoje none, ki ji je pomenila več kot lastna mati, zahvaljujoč njej še danes piše v beneškem narečju. Njena nona je bila posebna ženska, se je spominja, v enem dnevu je po raznih opravkih prehodila tudi do 40 km, nikoli bolna je dočakala visoko starost. Polna je bila starih zgodb, ki jih je pripovedovala na skupnih poteh. Najraje je bila sama z njo, zato jo je spremljala na poteh, dolgih tudi po 17 km, ker takrat je bila samo njena. Globoko so se je dotaknile in jo za vedno zaznamovale njene zgodbe o ljudeh, krajih in običajih, ki jih Jožica danes v svoji zbirki deli z vsemi, ki jih zanimajo sledovi časa, iz katerega izhajamo.

Avtor: Vesna Žarkovič
Foto: Dušan Zidar/Mostphotos

Vir:

http://www.ukom.gov.si/si/promocija_slovenije/publikacije/sinfo_informativno_promocijska_revija/arhiv_2014/sinfo_junij_2014_lukceva_domacija/