Za boljše poznavanje teme se je treba opremiti z dodatno literaturo, kot je ikonografski leksikon, ter preučiti dostopno strokovno literaturo. Tako se bomo spoznali tudi z ljudmi, ki so freske odkrivali, preučevali, restavrirali in o njih pisali.

Zunanjost cerkve
Za opis zunanjosti cerkve pogosto uporabljamo pojme kot sta nadstrešek in zvonik na preslico. Nadstrešek je portik pred cerkvijo, s katerim se cerkev podaljšuje in ima hkrati funkcijo lože.

Cerkev sv. Helene v Gradišču z zvonikom na preslico in nadstreškom

Zvonik na preslico je nosilec zvonov na pročelju cerkve, po navadi širok toliko kot sam nosilni zid.

Notranjost cerkve
Ko pa vstopimo v notranjost cerkve, potrebujemo poznavanje osnovnih umetnostnozgodovinskih pojmov. Freske se nahajajo na stenskem plašču, ki se podaljšuje v prezbiterij, okoli apside ter na slavoloku.

Prezbiterij je v manjših cerkvah osrednji (običajno nekoliko dvignjen) prostor, kjer duhovnik opravlja bogoslužje).

Prezbiterij Vir Binnenchor by BenutzerLeonce49 from de.wikipedia.org.

Sedaj moramo vedeti, kaj je apsida. Pomeni polkrožen s polovično kupolo obokan prostor, ki je dodan glavnemu prostoru, ladji, ali pa vključena v glavni prostor. Ima tudi funkcijo zvočne škatle zaradi boljše akustike prostora. Lahko je zunaj vidna, poligonalnega ali polkrožnega tlorisa ali vrisana oz. vtisnjena v notranjosti, tako da zunaj ni vidna in je zunanji zid raven.

Slavook in kvadratna apsida v cerkvi sv. Petra v Klancu pri Kozini

Najstarejša vrsta je tista, pri kateri ima apsida kvadraten tloris in prehaja v polkupolo s trompami.
Druga vrsta apside je tista, ki je v tlorisu polkrožna. Včasih, v gotiki in kasneje, je cerkev lahko tudi brez apside oz. je prezbiterij zaključen z ravno steno.

Zgornji del apside - njen del, ki obsega približno četrtino krogle, imenujemo polkupola.

Trompa je vogalna trikotna niša nad apsido, preko katere se iz kvadratne osnove preide v krožno.

Slavolok je lok, ki povezuje v cerkvi ladijski prostor s prezbiterijem Na njem je običajno prikazano Oznanjenje, najdemo pa tudi druge prizore, kot je Kajnova in Abelova daritev.

Ozki pas stene pod slavolokom se imenuje notranji lok ali latinsko intrados. Tudi ta ozki pas je poslikan in tukaj se v obdobju gotike pojavljajo preroki iz Jesejeve veje.

Poslikani strop cerkve Blažene Device Marije na Božjem polju

Preostali del cerkve se imenuje ladja ali ladijski prostor. V njem se gnetejo verniki. Stenski prostor ladij običajnih cerkva je pogosto namenjen prikazu postaj Jezusovega križevega pota. V Istri pa seveda prevladujejo freske.

Severna ladijska stena je običajno izpostavljena vetru in dežju in zaradi tega po navadi na njej ni oken. To je največja stenska površina znotraj cerkve. Na njej se odvija prizor npr. Pohoda in Poklona sv. Treh kraljev - dolgi niz figur, v katerem je prisotno številno in pisano spremstvo svetih treh kraljev.

Na zahodni ladijski steni se običajno nahajajo eshatološke teme, kot so Apokalipsa, Smrt, Raj in Pekel, Poslednja sodba ter redke ikonografije Mrtvaškega plesa.

Freska v cerkvi sv. Antona v Žminju

Freska v cerkvi sv. Helene v Gradišču

Freske v gotski cerkvi sv. Katarine v Lindarju

Ostale stene so po navadi izpolnjene s prizori iz Kristusovega življenja, otroštva, javnega življenja in mučeništva. Poleg Kristusa so cikli fresk pogosto posvečeni legendam iz življenja svetnikov; tako najdemo legende o sv. Antonu Puščavniku, sv. Miklavžu, sv. Katarini... . V poslikane površine so pogostokrat vključeni svetniki kot zaščitniki pred različnimi nesrečami in boleznimi.

Kadar stenski plašč prekinjajo okna, slikarji pogosto uporabljajo tudi tisti majhen vmesni prostor da vanj vrinejo svetniške figure.

Horizontalni niz, v katerem se raztezajo naslikani prizori, imenujemo register. Ločen je z bordurami, s katerimi so okvirjeni in razdeljeni naslikani prizori. Bordure so del ornamentalnega repertoarja, ki ga srednjeveški slikarji s pridom uporabljajo. Velarij je najnižji del poslikave, na katerem ni prizorov, temveč je naslikana zavesa ali kakšen drug ornamentalni motiv. Poslikava ni imela samo vizualne vloge ampak je tudi preprečevala kapilarno vlago, ki je povzročala propadanje spodnjega dela poslikave.

Svetovno znamenitost Hrastoveljske freske je pred kakšnimi petdesetimi leti odkril Jože Pohlen restavriral pa jih je Viktor Snoj.

Detajl mrtvaškega plesa v Hrastovljah

v Istri sta pri konzervaciji fresk in cerkva največ delovala konzervatorja Anton Gnirs in Ivo Perčič.
Seveda pa ne moremo mimo Branka Fučiča, častnega mežnarja vseh istrskih cerkva, človeka, ki je odkril polovico do sedaj znanih istrskih fresk ter napisal večino do sedaj objavljene literature o njih.

Vir:

http://revitas.org/sl/turisticni-itinerarji/freske/