Kultura
Pojem kultura je nadpomenka dediščine. Znotraj etnološke in antropološke znanosti obstaja veliko število različnih definicij kulture, ki so se spreminjale skozi čas. Kultura je pravzaprav vse človeško prizadevanje na gmotnem, družbenem in duhovnem področju. V praksi široko pojmovanje kulture še zmeraj ne živi. Razumevanje kulture ostaja povezano pretežno le z vrhunskimi kulturnimi stvaritvami, z nečim, kar je enkratno, najboljše, najlepše. Tako elitistično obravnavanje in videnje te problematike je še zmeraj prevladujoče tako v javnosti kot političnih in ekonomskih krogih.

Dediščina
Dediščina (lat. heredium, hereditas, tudi patrimonium, bona avitica) je prvotno označevala nepremičnine, zlasti zemljo, ki jo je oseba (dedič) podedovala od očeta in drugih prednikov. V starem Rimu in kasnejših stoletjih se je izoblikovalo pravilo, da mora ta (po obsegu in vsebini) enako dediščino prepustiti svojim potomcem, z drugim pridobljenim premoženjem pa lahko razpolaga brez omejitev. Kasneje je ta izraz presegel zgolj premoženjski, materialni okvir, iz kulturnih dobrin in imetja (spomenikov) preide v (kulturno) dediščino. V Sloveniji uradno govorimo o dediščini od leta 1974, ko je Jugoslavija podpisala konvencijo o varstvu svetovne naravne in kulturne dediščine, v preteklosti so zanjo uporabljali izraze spomeniki, znamenitosti, izročilo, starine.

Široko pojmovanje kulture vnaša tudi nove razsežnosti pojma kulturna dediščina. Pravzaprav bi lahko rekli, da sta pojma skoraj identična, saj je kulturna dediščina "vsa tista človeška ustvarjalnost, ki je nastala mimo lastnega delovanja narave ali iz nje. Torej imamo pri kulturni
dediščini opraviti z najrazličnejšimi oblikami razmerij med človekom ter njegovim kulturnim
okoljem ter njegovimi stvaritvami v njem."

Kulturna dediščina torej zaokrožuje katerokoli kulturno izražanje, ki je preneseno iz preteklosti in podedovano s strani sodobne družbe. Ta se lahko kaže v materialnih oblikah (recimo: stavbe, predmeti) ali pa (kot je največkrat primer) nematerialnih oblikah (tradicije,
znanje, način življenja, šege in navade, ... ).

Torej kaj vse je dediščina?
1. vrednote (npr. humanost–bolnišnica Franja)
2. izkušnje (npr. način gradnje suhega zidu, brez malte)
3. simboli (npr. lipov list kot slovenski simbol)
4. življenjski vzorci in pravila
5. ustvarjalnost (npr. arhitektura, umetnost)
6. dela, ki so rezultat vsega naštetega in ki izpričujejo zgodovinsko dogajanje, npr. posebej pomembne umetniške, znanstvene ali druge dosežke v razvoju skupine (naroda)
7.(naravne) redkosti in znamenitosti, ki so jih odkrili, raziskali, jih varujejo in ohranjajo za prihodnost

Kulturno dediščino delimo na materialno in nematerialno (živo, nesnovno). Materialno pa naprej na premično in nepremično. Znotraj delitve kulturne dediščine pa se srečamo tudi s pojmom kulturni spomenik.

Identiteta
Kultura in kulturna dediščina našega prostora dajeta turistični ponudbi potrebno identiteto, ki
je lastna le nam. Je namreč tista lastnost:"S katero nam dediščina pomaga pri sooblikovanju lastne, osebne, krajevne, pokrajinske ali vsenarodne pojavnosti. In na tem področju se odpirajo neizčrpne možnosti v pestrosti in različnosti kulturnih oblik ter življenjskih slogov. Prav ta pestrost in različnost je naša posebnost in izjemnost med drugimi narodi v planetarnem svetu ter vez z njimi. Omogoča nam premagovanje lastne samozadostnosti in usmerja, zdi se, da (po Valvazorju) zares prvič v zgodovini, našo projekcijo v planetarni svet in ne nasprotno, kar je bila naša stoletna posebnost. Projekcijo smo imeli namreč naravnano iz
sveta k nam in ne narobe"

Svojega kozmopolitstva torej ne bomo dokazali z enostavnim kopiranjem tujih vzorcev in iskanju tovrstnih povezav med nami in njimi. Kajti katerikoli element naše kulture ali kulturne dediščine ni nič manj vreden od elementa francoske, angleške, grške, ali tajske kulture. Ne obstajajo namreč objektivni in za vse sprejemljivi kriteriji, po katerih bi lahko merili njihovo posamezno vrednost, zanimivost in pomembnost. Mnogokrat je vrednost lahko samo simbolna, vendar to ne zmanjšuje pomena takega elementa v celotnem kulturnem mozaiku. Le tako se bo lahko naša kulturna dediščina enakovredno in primerno predstavila ter uvrstila na svetovni zemljevid turistične ponudbe.

Kontinuiteta
Trdimo lahko, da sta stanje kulturne dediščine in odnos do nje ogledalo posamezne družbe, njenih vrednot, predvsem pa odraz stopnje kakovosti načina življenja "včeraj za danes in danes za jutri≪. Govorimo torej o nadaljevanju tradicije v sodobnosti in njenih novih oblikah. Gre torej za kontinuiteto. Ta gradi na občutku časa, ki je grajen na zgodovini oziroma geografiji nekega področja in ki je bil prisoten vsaj skozi eno generacijo ter je tako en od dveh
dejavnikov, ki gradita dediščino.

Alternativa
Kultura in kulturna dediščina omogočata turistični ponudbi alternativo. Gre za izziv, ki v naše sodobno življenje vnaša sestavino kakovosti. Pojmi kot je npr. kakovost življenja postajajo vse pomembnejši, a z našega gledišča skoraj nedosegljivi. Vse prevečkrat namreč pod tem pojmom razumemo le gmotno ekonomske razsežnosti. Kakovost življenja je v globljem smislu povezana in odvisna predvsem od naše družbene ter duhovne (tudi duševne), s tem pa  tudi kulturne razsežnosti, ki nam jo lahko zagotovi dediščina. Kaže se v medsebojnih odnosih, gostoljubju, ustvarjalnosti, itd. "Modele dediščine je treba razumeti namreč tudi z vidika posamezne dobe in z upoštevanjem njenega neprestanega spreminjanja priti do stika z našo sodobnostjo. Usmerjanje k dediščini ali bolje rečeno življenje z dediščino ne sme potekati na kaki površinski ravni, ampak predvsem v razkrivanju modelov, ki jih je zgodovina že neštetokrat preverila".

Dediščina ni le nosilka nekih narodnostnih, estetskih, verskih idr. vrednot, ampak gre za: ekonomsko kategorijo, prostorsko kategorijo (npr. z dediščino potrjujemo prostorsko identiteto / zaradi dediščine prostor varujemo, prenavljamo, omogočamo njegov razvoj) in družbeno kategorijo (npr. dediščina povezuje oziroma ločuje ljudi med sabo zaradi občutka identitete).

Tradicija je v nasprotju z dediščino bolj vrednostno nevtralen pojem, v ospredju je pomen predaje, prenosa (npr. tradicionalni praznik, organiziran že petič! – torej že večkrat v preteklosti), nanašanja na preteklost in črpanja iz nje; lahko pa tradicionalno pomeni tudi, da je nanašanje na preteklost npr. s sestavinami iz preteklosti treba šele zagotoviti. 

Vir:
http://www.kultpro.si/UserFiles/File/kulturna%20dediscina.pdf