Vsebovati mora različne tematske sklope, ki jih lahko razdelimo v tri velike skupine: kulturno zgodovino, kulturno krajino in prireditve. Najbolj prepoznavni in uporabljani del kulturnih dobrin v turistični ponudbi je kulturna dediščina.
V najosnovnejši delitvi ločimo
+ snovno (materialno, angl. tangible) in
+ nesnovno (nematerialno, angl. intangible) kulturno dediščino.
Kulturno dediščino delimo naprej še na
+ nepremično (npr. stavbna dediščina) in
+ premično (npr. muzejski predmeti, slike in kipi v galeriji).
Kako jih prepoznati, zavarovati, posredovati, uporabljati (torej vključiti v turistični aranžma ali v promocijo države)? V pomoč je lahko konvencija UNESCO o varstvu nesnovne kulturne dediščine (˝UNESCO Convention for the Safeguarding of the Intangible Cultural Heritage˝), splošno veljavnih in povsod uporabnih smernic ni. Vsaka ne le država, celo kraj mora besedilo konvencije uporabiti smiselno.
V RS ima po veljavnem Zakonu o varstvu kulturne dediščine (Ur. l. RS, št. 7/99) samo Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) javno pooblastilo, da ugotavlja, presoja in vrednoti kulturno dediščino.
Enostavnejša in turizmu mnogo prijaznejša pa je situacija na področju premične dediščine, ki jo lahko tako rekoč v neomejenem obsegu vključujemo v turistične aranžmaje.
V turizmu poudarjamo, da potrebujemo za uspešno kulturno ponudbo npr. poleg starega orodja kot materialnega nosilca dediščine tudi bogat (in strokovno interpretiran) nesnovni del – potrebujemo torej tudi zgodbe, ki so z njim povezane. Zgodbe so večslojne, saj sodi sem kot prva zgodba o uporabnosti predmetov kot takih (kakšna opravila so včasih z njim opravljali in kako), dopolni jo druga zgodba – namreč o tem, kako je to orodje sploh nastalo (material, postopek in čas izdelave, kateri poklic ipd.), kot zadnje pa še eventualna pripoved o šegah in navadah, povezanih z njihovo uporabo.
Da lahko kulturne dobrine turistično ovrednotili, morajo biti:
+ prostorsko dobro dosegljive (stanje infrastrukture kot pogoj za razvoj kakšne koli zvrsti turizma),
+ časovno dosegljive (včasih bi potrebovali nastop folklorne skupine dopoldan, pa so člani ljubiteljskih skupin v šolah in službah) ter
+ bližina drugih delov integralne turistične storitve, ki so tudi vključeni v aranžma (npr. večje mesto, kjer si ogledajo pomemben muzej ali operno predstavo).
V Strategiji razvoja in trženja kulturnega turizma 2009 – 2013 je poudarjeno, da med slovenskimi ponudniki turističnih storitev na eni ter upravljavci kulturnih dobrin na drugi strani ni veliko povezovalnih točk, ki bi omogočila zanesljivo načrtovanje integralnih turističnih storitev ter njihovo skupno trženje – prav takšno sodelovanje pa je nujno, če želimo Slovenijo kot celoto predstaviti kot destinacijo z zanimivimi in kakovostnimi storitvami na področju kulturnega turizma.
Vir:
http://www.kultpro.si/UserFiles/File/kulturna%20dediscina.pdf
