Arhitektka dr. Živa Deu, docentka na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in strokovnjakinja za prenovo starih stavb, meni, da je pre-nova finančno upravičena. Poleg finančnega vidika ima prenova prednost pred gradnjo novega objekta tudi zaradi številnih drugih vrednot - okoljskih, kulturnih, zgodovinskih in drugih. "Pomembna je tudi za razvoj turizma, ki postaja v našem okolju prednostna gospodarska panoga," pravi sogovornica in poudarja, da je prenova starih stavb zaradi posebnosti in raznolikosti zahtevna in se je zato ne bi smeli lotevati brez arhitekta.
Kaj pomeni prenova hiše?
V urbanem urejanju in arhitekturnem oblikovanju postaja prenova najširša projektantska dejavnost. Ne prenavljamo in obnavljamo namreč le posebno vrednih in zaščitenih stavb, temveč vse, ki so tako ali drugače poškodovane in funkcionalno nekakovostne. Konservacije ali restavracije stavb se v okviru celostne prenove lotevamo le izjemoma, saj so spremembe, ki so posledica razvoja, nujne. V celoti konserviramo ali restavriramo le stavbe, ki jih želimo varovati v izvirni obliki kot pomnik razvoja v nekem času.
Zakaj obnavljati staro hišo? Kaj pomeni obnavljanje za arhitekte?
Prenavljanje stavb je zelo stara dejavnost, saj so se v zgodovinskem razvoju stavbe nenehno spreminjale in prenavljale. V drugi polovici prejšnjega stoletja je bila sicer v našem prostoru prenova stavb zapostavljena. Stare stavbe so zaradi mišljenja, da velja le tisti, ki zgradi novo hišo, izgubile vrednost. Mnogo kakovostnih objektov je bilo zaradi tega porušenih, nove stavbe pa niso v vseh merilih dosegle kakovostne ravni porušenih.
Vrednote se danes počasi spreminjajo, delno tudi zaradi sprejetih mednarodnih usmeritev, ki zelo poudarjajo prenovo v razvojnem urejanju prostora. Razlogov za celostno varstvo grajenih struktur je več. Prenova objektov je namreč dokazano okolju prijazna in je v skladu z načeli trajnostnega razvoja. S prenovo recikliramo tako prostor kot v stavbo vgrajene gradbene materiale. Še več, vgrajeni avtohtoni materiali, kot so kamen, les in glina, so zdravi in trajni. Njihova proizvodnja in vzdrževanje v primerjavi z mnogimi sodobnimi gradivi malo obremenjujta okolje. Mnoge stare stavbe so v prostor postavljene in oblikovane tako, da izkoriščajo naravne danosti za vzpostavitev pravilne klime v notranjih prostorih (pasivna solarna zasnova).
Zadnji, a zelo pomemben razlog za večje varstvo obstoječih grajenih struktur je povezan z ohranjanjem lastne kulture stavbarstva. Vse kar smo kakovostnega in raznolikega, z vsemi tehničnimi in likovnimi vrednostmi, v stavbarstvu podedovali, smo kot prehodni uporabniki dolžni vzdrževati in ohranjati za bolj kakovostno življenje nas in naših potomcev. Z vstopom v Evropsko unijo smo tudi normativno zavezani, da udejanjamo prostorsko razvojno vizijo Evrope, ki temelji na ohranjanju kulturne raznolikosti naravnih in ustvarjenih danosti.
Zakaj nekatere prenove niso ustrezne?
Večina slovenski prenov, tu mislim individualno gradnjo, je izpeljana po načelu "naredi sam", brez strokovne pomoči. Odsotnost strokovnega dela se kaže v pomanjkljivih sanacijah gradiv (slaba zaščita pred vlago, nepopolna sanacija poškodb, nekompatibilna izbira gradiv in tako dalje), statičnih utrditvah ter funkcionalnih in likovnih rešitvah. Zunanji videz večine teh stavb je nelep in vidno neusklajen z grajenimi strukturami v okolju; z identitetnimi merili in vrednotami grajenih struktur, ki so jih razvili naši predniki. Zaradi neznanja in neozaveščenosti je bilo tako v preteklosti uničenega tudi veliko kulturnega bogastva - v arhitekturo stavb vključenih umetniških izdelkov v barvi, lesu, kamnu in ometu.
Kako pa na prenavljanje starih hiš gledajo v tujini?
V državah Evropske unije so zelo ponosni na lastno dediščino grajenih struktur in dobro poznajo vrednosti starega. Večina arhitektov, ki sicer načrtuje hiše z novimi gradivi, živi in dela v starih hišah. Bivanje v starih hišah s patino in čarom starine je posebej vredno in cenjeno. Svojo stavbno kulturo ne glede na razvoj vsega novega res spoštujejo in jo tudi nam prodajajo z veliko žlico, saj v naših naseljih pogosto videvamo finske, kanadske in še kakšne brunarice.
Kaj bi se dalo narediti, da bi bile prenove pri nas bolj cenjene?
Lahko rečem, da se za preoblikovanje vrednot ter odnosa do podedovanega stavbarstva in starih hiš v naši državi ni naredilo skoraj nič. Ni mehanizmov, ki bi podpirali krovne zakone in mednarodne usmeritve, ni spleta izobraževanj laične in tudi strokovne skupnosti. In če tu ne bomo v kratkem storili kaj več, bomo tudi ob to, kar še imamo.
Kaj je treba upoštevati pri načrtovanju prenavljanja?
Če je neka stavba potrebna obnove, pomeni, da je bila na neki način slabo vzdrževana, da jo je čas že močno načel, da je postala tudi funkcionalno problematična in v njej ne moremo več kakovostno živeti. Stavbo, ki jo nameravamo prenoviti, je treba natančno pregledati: analizirati je treba njeno postavitev v prostor, njen likovni jezik, njeno konstrukcijo, njene poškodbe in druge vrednosti. Pred obnovo je nujno odgovoriti tudi na vprašanje, ali obstoječa stavbna struktura lahko sprejme novo funkcijo. Šele ko je vse to postorjeno, se lahko odločimo za izvedbo prenove. Priporočam, da pri vsaki obnovi stare stavbe, naj bo še tako skromna, sodeluje strokovnjak.
Kakšni materiali so primerni za obnovo starih stavb?
Vsako obnovo je treba izvajati zelo previdno - ne samo v likovnem, temveč tudi v tehničnem smislu. Mnoga sodobna gradiva sploh niso primerna za stare stavbe. Primer imamo v mestnem jedru Škofje Loke, kjer so bile fasade prenovljene s sodobnimi ometi, ki niso prepuščali pare. Stavbe niso dihale in vlaga se je nabirala za ometom, ki se je začel luščiti. Zato je zelo pomembno, kakšen material izberemo pri sanaciji, saj mora biti kompatibilen z obstoječim. Najbolje je, če se uporabijo kar stare tehnologije. Veliki arhitekt Adolf Loss je v eni od svojih razprav zapisal: "Modifikacija tradicionalne tehnologije je dovoljena le, če je doseženo njeno izboljšanje. Sicer je bolje ohraniti tradicionalno izvedbo." Pri nas je pri prenovi upoštevanje tradicionalnih tehničnih načinov izvedbe zelo težavno, ker smo izdelavo nekaterih gradbenih materialov povsem zanemarili. Zdaj se intenzivno oživlja izdelava žganega apna, ki je edino pravilno vezivo pri pripravi malte in ometa za sanacijo starih stavb. Tudi v ponudbi trgovcev bomo počasi dobili materiale, ki vsebujejo veliko več apna kot cementa. Seveda moramo z apnom tudi znati delati, tega se bo treba na novo naučiti.
Kakšen položaj ima prenova stavb v arhitekturi?
Prenova je postala v stroki vodilna dejavnost. Novega se gradi vedno manj. Ni več velikih sosesk, ni več velikih poslovnih stavb. Na področje prenove sodi tudi sodobno stavbarstvo, torej tudi stavbe, ki so bile zgrajene pred 20 ali 30 leti, ne le tiste, ki imajo častitljivo starost. Tudi te stavbe je treba obnavljati in oživljati ter spreminjati njihovo funkcijo. Zaradi sodobnih materialov se veliko novejših stavb celo hitreje stara kot tiste, ki imajo že zgodovinsko vrednost. Tudi vse prenove, ki so jih načrtovali arhitekti, niso kakovostne. Oceno kakovosti je mogoče dati na podlagi celostne in ne samo likovne analize posega. Če s prenovo stavba ni pridobila v vseh elementih ocenjevanja, potem je kakovost posega že vprašljiva. Dobre prenove spoštujejo v preteklosti razvito kulturo stavbarstva in jo primerno nadgrajujejo z novim časom. V Ljubljani imamo nekaj dobrih primerov: kompleks bolnišnic na Zaloški, Mladika in drugi.
Vir:
http://www.finance.si/125845/%C5%BDiva-Deu-Pri-vsaki-obnovi-stare-stavbe-naj-bo-%C5%A1e-tako-skromna-naj-sodeluje-strokovnjak
