Eden najimenitnejših in najbolj naseljenih istrskih trgov je Piran. Manzuoli ga imenuje terra honorata, Lilio castel nobile, Blond citta’, Petronio terra ricca, in kdor je prepotoval celotno Istrsko pokrajino in si jo natančno ogledal, bo ugotovil, da je Piran zaradi svojega podnebja, lege, prebivalcev, prometa in pristanišča eden najbolj zdravih, prijetnih, obljudenih, bogatih in prometnih trgov v vsej Istri. Leži na jadranski obali, v Tržaškem zalivu, in se v polkrožni obliki dviga na pobočja mogočnega rta, kateri ga brani in ščiti pred silovito burjo. Na zunanji, odprti strani ima nemirno morje in žlahten razgled. Leži med Izolo in Savudrijo; od teh dveh krajev je oddaljen po pet milj, od Kopra na vzhodu pa deset in prav toliko od Umaga na zahodu. Na kopenski strani, na vzpetini, je zavarovan s starodavnim obzidjem z vmesnimi stražnimi stolpi, na morski strani pa je utrjen z mogočnim obrambnim stolpom pri morskih Vratih sv. Klemena, ki je opremljen z zadostnim številom topov in vojaških naprav: Ima več trgov, med katerimi se največji ponaša z Monte di Pieta, s Pretorsko palačo, sodno kancelarijo, Fontikom in drugimi, prav tako uglednimi javnimi ter zasebnimi stavbami. Deli se na več ulic, ki se spuščajo z vrha vzpetine in se ob vznožju prepletajo ob morski obali. Vendar so bolj tesne, tako kot vse, ki jih obdajajo mnoge hiše, namenjene mnogoštevilnemu prebivalstvu. Preprosto pristanišče, v katerem se prihodi in odhodi ladij ravnajo po vodni plimi in oseki, tako da plovba poteka kot po nekakšnem kanalu med pomolom in plitvim obrežjem, se pod kamnitim mostom, ob katerem stojita stražna stolpa, zajeda v samo srce največjega trga. Tu kot nekakšno stoječe jezero daje varno zavetje manjšim lesenim plovilom. Nedaleč od tega pristanišča je še eno pristanišče, pod cerkvijo sv. Marije rožnovenske, po kateri se tudi imenuje. Piransko pristanišče je znamenito, in ni brez razloga označeno na navtični karti, saj lahko sprejme različne vrste ladij . O nastanku Pirana najbolje govori Janez Krstnik Gojnej, natančni opisovalec Istre in odličen zdravnik, ki je prodrl v bistvo tega trga, svojega rojstnega kraja, in v svojih spisih ovekovečil tiste, kateri so ga v rani mladosti vzgajali. Pri tem odkrito priznava, da se na pisanje starih zgodovinarjev ne kaže zanašati, čeprav je domneva, da so Piran ustanovili Oglejci, dokaj upravičena.

Piran na svojo srečo, leži v zavetju rta, ki ga je, bolj kot človekove roke, narava sama zavarovala z mnogimi braniki strmih skal in pljuskajočih morskih valov. Čeprav nobena od trditev glede ustanovitve ni dokazana, naj bi bil Piran po Schoenlebnovem časovnem izračunu ustanovljen ali leta 452 ali pa 549 našega odrešenja. Ime, ki se vse od začetka glasi Piran, ne izhaja iz piratskega ali gusarskega pustošenja morja (kar bi vtisnilo umazan pečat ali Oglejcem ali Istranom, njegovim ustanoviteljem), temveč iz piramidaste oblike rta, na katerem stoji. Zdaj pa se ozrimo na vrh tega veličastnega piramidastega rta, tja, kjer stoji cerkev. Čeprav je samo po sebi umevno, da so morali njeni ustanovitelji pripadati sveti veri, če naj bo njena zgraditev izraz katolištva, pa raziskava o njenih začetkih vendarle ni tako enostavna. Iz neke stare knjige, ki jo hranijo v kapiteljskem arhivu, izvemo, da je Piran leta ll73 že imel župnika. To, da smo naleteli na njenega upravitelja, pomeni, da je cerkev v tistih časih že stala. Lahko sklepamo, da je bila zgrajena že dosti prej. Če namreč upoštevamo zgornja mnenja o izvoru Pirana, lahko rečemo, da so ga v spomin na svojo porušeno domovino lahko zgradili ali Oglejci ali pa Istrani, ki so zbežali pred pokoli. Če velja prva trditev, potem je bil Piran ustanovljen, tako kot smo omenili, leta 452, ki je bilo usodno za požig Ogleja; če pa velja druga, je bil ustanovljen leta 549, ko so Istro izropali Galci. In ker so bili v tistem času tako Oglejci kot Istrani katoličani – Oglej je bil že veliko prej slaven sedež patriarhov, Istra pa je bila posvečena z več škofovskimi sedeži – lahko sklepamo, da so prvotni ustanovitelji Pirana že bili katoliške vere, da so zatorej prvi ali drugi tu vzdignili častitljiv prapor sv. Križa in zgradili tudi cerkev.

In prav na to so morda mislili stari Pirančani, ko so za plemeniti grb svojega trga izbrali škrlatno rdeči križ na srebrni podlagi. Sveti križ, večni simbol vdane poslušnosti Božjim zapovedim, ki se rdeči na belem polju, označuje vztrajen pogum duha, ki ga nesrečni dogodki niso nikoli omajali. Piran, katerega grb si razlagamo na ta način, je torej sveti veri predal svoje srce že tedaj, ko je še kot dete sesal mleko. Za dokaz te trditve bo koristno, če povemo nekaj več o posebnem privilegiju, ki ga je trgu podelila Božja previdnost.

Že od davnih časov velja, in nobeden od piscev tega ne zanika, da se je Piran s svojim prvotnim prebivalstvom vse od prvega dne pa do danes srečno ohranil brez večjih sprememb. Istro so večkrat uničile vojne, opustošilo hudo pomanjkanje, z mrliči posejale kuge; zaradi nesreč se je menjalo tudi njeno prebivalstvo, vendar pa se je Piran v celoti ohranil s svojim živim in zdravim ljudstvom kot srečen, za tovrstne pretrese nedostopen Olimp. In ker lahko občudujemo, kako so Pirančani svojo cerkev vse bolj povečevali, bo prav, če povemo, da niso nikoli dovolili; da bi nemilostno propadla, temveč so zanjo skrbeli vse od dne, ko je bila zgrajena. Če se je pero obotavljalo pri določanju točnega datuma izgradnje te velike svete hiše, pa se zdaj vznemirjeno pripravlja, da bo opisalo njeno veliko, plemenito in veličastno stavbo. Cerkev ima eno samo ladjo, vendar pa njen obseg in prostornina zaležeta za nekaj ladij. Vsenaokrog stoji več oltarjev, ki jih deloma krasijo žlahtni marmorji, deloma pa pozlačene rezbarije. Spredaj je prezbiterij z mogočnim obokom, okrašen z grobnicami piranskih prelatov. Na začetku prezbiterija se v veličastni kapeli razprostira kor, katerega glavni oltar je posvečen sv. Juriju, nepremagljivemu mučencu, ki je zavetnik trga in daje cerkvi ime. Stebri, kipi in druga dela so odsev tako narave, ki je prispevala žlahtne marmorje, kot čudežne umetniške moči sposobnih kiparjev. In tu, v dragocenem tabernaklju, častijo Najvišjega. Cerkev je na obeh straneh oprta na čvrste oboke, podprte z mogočnimi stebri, ki ji dajejo poseben čar. Nekateri imajo temelje v morju, drugi pa se dvigajo pod vrhom vzpetine, na kateri je pokopališče. Ob pogledu na veliko in lepo stavbo, za katero se zdi, kot da po čudežu stoji pokonci, vsakogar spreleti sladka groza. Na vrhu vzpetine iz živih skal ki jih je ustvarila narava, je torej zrasla še stavba iz lepega, umetelno obdelanega kamna. Prva je kot podstavek druga pa kot krona piramidastega hriba. Dragocenost stavbe dopolnjujeta še mogočno cerkveno pročelje, okrasno prevlečeno z belim rovinjskim marmorjem, ter visok razkošen zvonik postavljen ločeno od cerkve, s prepletajočimi se stebriči, napušči in drugim okrasjem. Skratka, če Piran že sam po sebi ne bi bil eden od najslavnejših istrskih trgov, bi ga kot takšnega potrdila že sama veličastnost te cerkve.

Tej tako plemeniti stavbi (piranski cerkvi namreč) pa ne manjka niti okras slovesne posvetitve, ki je 24. aprila l344 nista opravila eden ali dva, temveč devet nadvse pobožnih škofov. To so bili Marko Semitecolo iz Kopra, Natal iz Novigrada, Janez iz Poreča, Gracij iz Pulja in Stanislav iz Pična, ki so bili takrat vsi istrski škofje. Udeležili so se je tudi Andrej iz Caorla, ki leži na morski obali v bližini Ogleja, naslovni škofje iz Ebolija nasproti Salerna v Kampaniji, iz Domatiopolija na meji s Kilikijo in iz Karpata med Rodosom in Kreto. Ti so kot glavni cerkveni dostojanstveniki opravili sveti obred. Koprski škof je posvetil cerkev in glavni oltar, preostali pa stranske. Ob njih so enakovredno somaševali in skupaj z njimi delili dragoceni zaklad svetih odpustkov še oglejski patriarh blaženi Beltrand, škof Lovrenc iz Vrhbosne v Dalmaciji in opat Lovrenc iz Svete Marije na Barbani pri Gradežu nasproti Istre. Udeležba, ki bi zadoščala tudi za zasedanje koncila, kaj šele za posvetitev cerkve. O obredu, ki je bil veličasten tako zaradi dostojanstvenih prelatov kot zaradi veličine same cerkve, priča spomin, vklesan v plošči na desni strani cerkvenega pročelja. Ker je velika stavba sčasoma morala popustiti močnim udarcem morskih valov in silovitim sunkom vetra, ki so jo nenehno bičali z vseh strani, je bilo njeno propadanje pričakovano. Že v naslednjem stoletju bi lahko bila popolna ruševina, če ne bi Avguštin Valier iz Verone, škof in apostolski vizitator Istre in Dalmacije ter poslanec Gregorja XIII., z učinkovitim prepričevanjem prisilil občinski svet (na seji katerega je bil 5. februarja l580 prisoten skupaj s škofom Ingeneriem), da je sprejel sklep o obnovitvi propadajoče stavbe in v njeni bližini začel graditi novo cerkev, ki je bila morda z veliko in moderno ladjo prizidana prejšnjima prezbiteriju in koru. Vendar so jo začeli graditi šele 25. januarja l592, končali pa po mnogih letih, ob velikanski potrati delovne sile in z izgubami za kraj. Tako spremenjeno v sodobno cerkev, ki smo jo že opisali, in po svoji podobi popolnoma drugačno, je 25. aprila l637 ponovno posvetil koprski škof Peter Morari. O častnem spominu na ta dogodek priča zapis, vklesan na drugi marmorni plošči, ki je vzidana na pročelju cerkve vzporedno s prvo.

Ta dvakratna posvetitev je podvojila prednosti in ugled cerkve. Posledice so vidne v zakristiji in krstilnici, ki sta sestavna dela prvotne cerkve. Zgradba sama po sebi ni nič posebnega; strmina, na kateri cerkev stoji, je bila poglavitni vzrok za izjemno težko in tudi zelo drago gradnjo. Njeno izvrstnost potrjujejo zakladi svetih relikvij, plemenitost opreme in dragocena srebrnina. V bogato okrašenem in prelepem sarkofagu so shranjene relikvije sv. mučenca Maksimilijana. Poleg teh je tu skorajda cela čeljust z dvema kočnikoma in del golenice častitljivega mučenca sv. Jurija, prva v srebrni pozlačeni glavi, druga pa v nogi iz enako žlahtne kovine, kamor ju je v svoji vdanosti shranil Balzamin de Preto, potem ko ju je leta l478 prejel v dar v Rimu in je z njima obogatil svoj rojstni kraj, ki mu je služil kot župnik. Občudovati je mogoče celo roko svetega očeta Leona, zob škofa sv. Martina, rebro pričevalca sv. Evzebija in mnoge druge kosti sv: nedolžnih otrok, sv. Uršule, njenih nedosegljivih devic ter štiridesetih mučencev. Tem tako velikim zakladom dajeta pečat še dva dragocena ostanka, od katerih pripada eden zdravilnemu lesu svetega križa, drugi pa dragocenemu Marijinemu pokrivalu. Nič manj plemenita ni krstilnica, postavljena v ovalni cerkvi, in sicer ločeno od kapiteljske cerkve, dostop do nje pa omogoča dvojno stopnišče iz istrskega marmorja. To je moderna, z velikim mojstrstvom iz čvrstega kamna izdelana stavba s tremi prelepimi oltarji, od katerih je glavni posvečen sv: Janezu Krstniku. Na sredini te cerkve stoji sveti krstni kamen, izdelan iz starega marmorja. Zaradi usklajenosti oblike z vsebino pa bi moral biti lepše okrašen. Za vzdrževanje kapiteljske cerkve in njenih pristojnosti skrbi šest meščanov; štirje od teh opravljajo naloge predsednika ustanove, dva sta nadzornika za prihodke, izvolijo pa jih vsako leto v občinskem svetu, ki goji do te svete ustanove tolikšno naklonjenost, da je, če so govorice resnične, poleg prostovoljnih prispevkov vernikov vanjo doslej vložil štirideset in več tisoč skudov. Za opravljanje bogoslužja skrbijo kapitelj in duhovniki, ki bodo sestavljali častitljivo vsebino naslednjega poglavja.

Piranska kapiteljska cerkev, njen kapitelj in najuglednejše osebnosti Če je piranska matična cerkev s svojo velikansko stavbo krona razkošne piramidaste vzpetine, ki ji služi kot visoko podnožje, potem so njeni duhovniki, ki s svojo versko vnemo skrbijo zanjo, dragoceni dragulji te tako vzvišene krone. In komu drugemu, če ne njim, naj se zahvali za ugledni naziv kapiteljska cerkev, kar v cerkvenem smislu pomeni, da ima cerkev zbor oziroma določeno število duhovnikov, po domače imenovanih kapitelj. Vendar pa nam ni znano, kdaj ji je bil ta naziv podeljen, kajti natančnega spomina nam ne more povrniti niti pozabljivi čas, ki nam ga je zavistno ukradel. V neki knjigi, ki je v lasti piranske Cerkve, lahko preberemo, da je tržaški škof in koprski administrator Bernard l6. januarja ll73 dobrohotno podelil cerkveno četrtino Kaštela župniku in njegovim duhovnim bratom, ki so služili v piranski cerkvi sv. Jurija. Zapis o župniku in njegovih soduhovnikih ponovno srečamo v apostolskem indultu Aleksandra III. z dne l3. aprila ll73, ki potrjuje omenjeno podelitev. V nobeni javni listini pa ni izrecno zapisano, da bi bil tem duhovnikom pred letom l349 podeljen kapitelj. Takrat je kardinal Gvido, apostolski legat Klemena VI. v Italiji, v svojih pismih, poslanih iz Padove l3. maja istega leta, podelil velike pristojnosti koprskemu škofu Frančišku, da bi odločil (potem ko bi dobil mnenje tako novigrajskega škofa Janeza, njegovih duhovnikov iz Buj in tudi piranskega kapitlja) glede zahteve o sporni izterjavi kaštelskih četrtin. Če se prisrčno poimenovanje sobratov po dostojanstvu ujema z nazivom duhovnikov kateregakoli kapitlja, lahko torej brez zadržkov trdimo, da je bila piranska cerkev ovenčana s slavo kapiteljske cerkve oziroma kapitlja takrat, ko sta škof Bernard in papež Aleksander z oznako dobrosrčnega bratstva odlikovala njenega župnika in njegove duhovnike. In če nam sklepanje pogosto daje oporo za razkritje resnice, bo tisti, ki se bo spomnil oglejskega patriarha, po rojstvu Pirančana (o njem bomo spregovorili kasneje), ki mu je pridobljena avtoriteta dovoljevala, da bi na tak način odlikoval svoj rojstni kraj, morda sklepal da so bili piranska cerkev in njeni duhovniki že več stoletij pred enajstim počaščeni z nazivoma kapiteljska cerkev in kapitelj.

Toliko glede različnih domnev o nastanku cerkve, zdaj pa poglejmo, kakšno je število kanonikov, ki so člani tega duhovnega organa in služabniki tega zemeljskega svetišča. Ni prav verjetno, da jih je bilo v začetku več kot šest, kolikor jih je danes, sicer pa njihovo število ni moglo vplivati na ugled te cerkve, ki je bil tudi zaradi drugih dogodkov vse večji in sijajnejši. Župniku, prvemu dostojanstveniku med kanoniki, je naložena neposredna skrb za duše, sholastu vodenje kora, preostalim pa je poverjeno sodelovanje pri podeljevanju svetih zakramentov. Skupini šestih kanonikov je piranska skupnost v skrbi za stalno rast bogoslužja leta l652 dodala še sedmega, ki ga je vzdrževala z lastnimi prihodki in ga zato imenovala za svojega patrona. Vsi skupaj s tremi stalnimi kaplani in drugimi duhovniki ter kar številnimi kleriki prebivajo na sedežu kapitlja. Oskrbljeni so z običajnimi in že določenimi nadarbinskimi prihodki in letnimi rentami, ki izhajajo iz četrtin; to so lahko desetine žita, vina, soli, rib in drugih donosnih virov. Tu se začenja jurisdikcija kapitlja, kamor najprej spada posedovanje četrtin zemljiških desetin Kaštela, ki pripadajo vsakokratnemu župniku kot dostojna celoletna oskrbnina. Kot smo omenili, je cerkvi prisrčni dar podelil škof Bernard in ga nato potrdil papež Aleksander III. Jurisdikcija je razširjena tudi na predlaganje in imenovanje župnika v Kaštelu kot tudi župnika savudrijske cerkve, in sicer na podlagi indultov, ki sta ju kapitlju obnovila koprska škofa Ingenerio leta l592 in Rusca leta l62l. Kapitelj na podlagi oporočnih določil predlaga in imenuje tudi kaplane, ki opravljajo vsakodnevno službo v koru, druge stalne kaplane v kapiteljski cerkvi in tiste, ki so razporejeni po podružnih cerkvah. V preteklosti je kapitelj imenoval tudi svojega župnika; – to se je občasno dogajalo vse do leta l578. Ko pa je to imenovanje papež Sikst V. podelil Krištofu Venierju, človeku izjemnih darov, o katerih pričajo njegovi učeni spisi, in celotno nadarbino prenesel na Sveti sedež, je ta od takrat pa vse do danes služila kot župnikova vzdrževalnina. Podoben začetek, nekoliko drugačen razvoj in popolnoma drugačen razplet pa srečamo pri rednih imenovanjih kanonikov. Če pregledamo škofijske knjige iz preteklih stoletij vse do sredine sedanjega, ugotovimo, da je kanonike izbiral ali kapitelj ali škof in potem Sveti sedež. V času, ko je škofijo vodil Tomaž Stella (ob koncu svetega tridentinskega koncila), je od štirih, ki so odšli v kratkih petih letih – eden je odstopil, trije so umrli – enega izbral kapitelj, tri pa škof. Peter Morari je ob svoji generalni vizitaciji v Piranu leta l633 zapisal, da sta od leta l600 dalje trinajst kanonikov izbrala ali škof ali papež. Cerkev in oratorij Filipa Nerija ter druge škofijske cerkve v Piranu

Trg Piran je razdeljen na tri enake rajone. V prvem, ki se imenuje Carrara, so ceste najširše, stavbe pa najbolj urejene; drugi je Punta oziroma Rt, ki se s strmine spušča v morje; tretji rajon je Marčana. Ta ima ob morski obali in po pobočju hriba izhod na podeželje. V vsakem od teh rajonov ima škofijska duhovščina svoje cerkve. V Carrari so cerkve sv. Antona opata, nadangela sv. Mihaela, Marije Snežne in apostola sv. Petra. Na Punti so cerkve posvečene sv. Pelegrinu, sv. Andreju, sv. Donatu, sv. Štefanu in sv. Klemenu, v Marčani pa obiskujejo cerkve preslavnih junakov: Roka, Marjete, Mohorja, Fortunata in Nikolaja iz Barija. Po tem vrstnem redu začenjamo njihov opis pri cerkvi sv. Antona opata, z verskim hospicem filipinov, sicer škofijskih duhovnikov, vendar v dejanjih hvale vrednih posnemovalcev strogih redovnikov. Lovrenc Caloni, vrli učenec bratovščine oratorija, ki jo je njen ustanovitelj sv. Filip Neri tako poimenoval zaradi njene naloge, da povzdiguje srce k Bogu, kar je tudi bistvo molitve, je za koprsko škofijo storil izjemno veliko dobrega, ko se je odločil, da bo v Piran pripeljal to izjemno koristno bratovščino. Gorečnost duše, pobožnost ljudstva in vernost duhovščine so bile blage sapice, ki so ga z lahkoto odtrgale od beneškega Lida in ga pripeljale na osojno obalo Piranskega rta, kjer se je po dobrosrčnem sprejemu nastanil v omenjeni cerkvi Sv. Antona. Ob tem mu je piranski kapitelj dovolil njeno vsakodnevno uporabo s pridržkom v župnijskih pristojnostih in pri opravljanju bogoslužja ob nekaterih slovesnostih ali določenih nujnih primerih, povezanih z višjo in neposredno oblastjo, ki jo je piranska kapiteljska cerkev od nekdaj enakovredno imela nad svojimi podružnimi cerkvami. Vse to se je dogajalo okoli leta 1640.

Na prvi pogled se zdi, da je cerkev sv. Antona opata v Carrari nova, vendar jo je že 25. aprila 1374 posvetil koprski škof Ludvik Morosini. Ima eno samo, dovolj široko in visoko ladjo s petimi lepo oblikovanimi in okrašenimi oltarji, od katerih glavni, posvečen patronu sv. Antonu opatu, skupaj s kapelo predstavlja prezbiterij. Tu se dvigata prižnica za nagovore ljudstvu ter kor, kamor se k molitvi umaknejo posvečeni. Zaradi prostorske stiske je nad cerkvijo zgrajen lep javni oratorij. Odveč je naštevati vso njeno dragoceno opremo in svete relikvije, saj sta prav sijaj in veličina stavbe tej bratovščini v čast. Majhno je tudi zavetišče za vernike, ki pa zaradi dobre razporeditve daje vtis, da je prostornejše in večje. Zapisali smo, da so v tej četrti še cerkve sv. Mihaela, sv. Device Marije, sv. Petra in sv. Jakoba. Prva, ki ima vhod tako iz javne ulice kot iz špitala, je kvadratna po obliki in ima lep oltar, kamor so pred leti postavili podobo blažene Device, ki se poti, tako imenovane zato, ker naj bi šlo za njene čudežno potočene solze, o čemer bomo spregovorili na drugem mestu. V prazničnih dneh se tu ponavadi v velikem številu zbirajo žene in dekleta, da bi se poučile o najsvetejših skrivnostih naše vere. Cerkev Device Marije v svoji čistosti posnema belino snega, po katerem ima ime. Je bolj dolga kot široka in bogato okrašena s slikami v pozlačenih okvirjih, z dodatki iz bogatega damasta, ki ji dajejo mičnost in spodbujajo k pobožnosti. Sijaj povečuje še visoka, svetla kupola, ki je na vrhu obkrožena in zaključena z okroglo tribuno. Za vzvišeno vzdušje v cerkvi gre zahvala verski vnemi kanonika Dominika Caldane. Tretja cerkev (sv. Petra), ki prvi dve po velikosti prekaša, stoji na novem trgu ob pristanišču in mu daje spoštljivo podobo. Iz prostorne ladje marmorne stopnice vodijo v prezbiterij, kjer v niši stoji glavni oltar, z reliefnima kipoma slavnih apostolov Petra in Pavla ob straneh, ki sta veličastno povzdignjena na podstavka. Stene cerkve krasijo velika platna z izjemnimi upodobitvami slavnih dejanj sv. Petra, delo ugledne Venture, ki si ji je med slikarji svoje dobe resnično zaslužil, da so ga občudovali kot enega najodličnejših umetnikov. Na primerno ugleden način je tu shranjeno Najsvetejše, tako v tolažbo bolnim kot vdanemu ljudstvu, ki cerkev zaradi lege ob pristanišču množično obiskuje. O zadnji cerkvi, posvečeni slavnemu apostolu sv. Jakobu, ki stoji v neposredni bližini Pretorske palače, povejmo le to da omogoča podestatu vsakodnevno prisostvovanje pri sveti maši. Radodarna pobožnost piranske skupnosti pa skrbi za njeno sveto opremo in za rednega duhovnika.

Od doslej opisanih se cerkve druge četrti, imenovane Punta ali Rt, ne razlikujejo po številu, se pa po velikosti in urejenosti. In ker je spuščanje navzdol prijetnejše od vzpenjanja, začnimo s tisto, ki stoji najvišje, s cerkvijo sv. Pelegrina. Stoji na vrhu vzpetine, za veličastno stavbo kapiteljske cerkve. Zaradi lege na robu vzpetine, v katero se od spodaj zaganja morje, na vrhu pa jo maje burja, se zdi njen obstoj kot Božji čudež. Je tik pred zrušenjem, pa se ne razsuje, zmanjkuje ji tal pa se ne zamaje, grozi ji, da se bo zvrnila v prepad, pa se to ne zgodi. Kot da je romarsko varstvo njenega varuha Pelegrina, čigar čudežna romarska palica ji je bila vselej v izdatno podporo in je v korist njegovim častilcem, pripomoglo, da se je pod nenehnimi udarci valov in vetrov skozi več stoletij cerkev ohranila nepoškodovana. Če se z vzpetine spustimo po pobočju proti morju, srečamo bolj veliko kot majhno cerkev sv. Andreja, ki jo je l8. marca l324 slovesno posvetil Tomaž Contarini. Ima en sam, dobro opremljen oltar, ki, polepšan z več slikami, povečuje cerkvi sijaj in v vernikih spodbuja pobožnost. Na Starem trgu stoji cerkev škofa in mučenca sv. Donata. Njegova družina je s postavitvijo stalne kaplanije želela ljudstvu dokazati plemenito pobožnost svojih prednikov. Druga cerkev, ki nosi ime po prvem mučencu sv. Štefanu, ne stoji daleč stran. Poleg oltarja samega svetnika ima tudi oltar blaženega Marijinega oznanjenja. Njena bratovščina je oba lepo opremila s srebrom in okrasjem. Na skrajni konici polotoka stoji majhna cerkev z nizko streho, posvečena slavnemu papežu Klemenu; tu so predani verniki čudodelniku sv. Frančišku Paolskemu postavili še en oltar. Če se nazadnje odpravimo še v Marčano, tretjo piransko četrt, bomo srečali štiri cerkve, ki jih lahko povežemo po dve in dve glede na njihovo gradnjo in namen. Prva je velika in urejena cerkev sv. Roka, z zavetnikovim oltarjem pod marmorno apsido, zgrajena že v davnih časih. Ljudje nenehno prihajajo vanjo, da bi se z molitvami k Bogu poklonili veliki dobrodelnosti njenega patrona, ki jo je – to je eden redkih primerov – vedno obvaroval pred kugo. Druga je cerkev sv. Marjete, z veličastnim oltarjem, okrašenim s pozlačenimi štukaturami, kjer hranijo kip blažene Device, imenovane od sv. Marka, ker je bila sem prenesena z oltarja tega svetnika v kapiteljski cerkvi. Od drugih dveh cerkva, ki stojita na visokem griču, kjer v mirnem oljčnem gaju kot nekakšna sveta branika varujeta piranska glavna vrata, ki vodijo na podeželje, ima prva ime po svetih zavetnikih oglejske pokrajine Mohorju in Fortunatu ter je opremljena z obredno opravo in razno srebrnino, druga pa je posvečena čudodelnemu sv. Nikolaju iz Barija, čigar znamenito življenje je z mojstrskim čopičem upodobljeno na platnih, ki visijo po zidovih te cerkve. Samostana in cerkvi manjših bratov

Pirančane je vse od začetka odlikovala velika krščanska pobožnost, ki je bistveno pripomogla, da so v Piranu škofijski duhovščini zgradili pravkar opisane cerkve in sprejeli dva najpomembnejša redova serafa iz Assisija. Tako so nasproti cerkve Marije Snežne dodelili minoritom velik ograjen prostor, observantom pa nedaleč stran udoben hospicij in zunaj obzidja večji prostor za njihov redovni samostan, ki ga zaradi prostorske stiske znotraj obzidja ni bilo mogoče postaviti.Navedli bomo nekatere stare zapise o teh dveh samostanih in njunih cerkvah, pri tem pa upoštevali nespremenljivo dejstvo o njunem davnem nastanku. Peter Manolesso iz stare družine beneških patricijev, ki si je kot minorit nadel sveto Frančiškovo oblačilo, je izkazoval takšno gorečnost in pobožnost do Boga ter naklonjenost do svojega reda, da ga je Bonifacij VIII. zaradi zaslug iz samostana manjših bratov premestil v koprsko stolnico. Njegova gorečnost je vzplamtela v pravi ogenj, kajti ob svojem prihodu v glavno mesto Istre je koprske klavzurne redovnice, ki se sedaj imenujejo klarise, podredil pravilom minoritskega reda. Poleg tega je svoj red pripeljal v Piran in poskrbel za njegov samostan in cerkev. Vse to se je zgodilo leta l302, v prvih mesecih njegovega škofovanja. Dogodek v zvezi z redovnicami je na široko opisan drugod, zgodba o minoritih pa je naslednja. V času, o katerem govorimo, je bil v Piranu podestat Matej Manolesso. Da bi ustregel verski gorečnosti koprskega škofa Petra Manolessa, svojega sorodnika, se je odločil, da bo postavil razkošno cerkev v čast serafa sv. Frančiška. In da bi kar najhitreje dokončal veliko delo, je na lastnih ramenih z vzorno pobožnostjo, ki jo je ob gradnji svete lateranske in vatikanske bazilike pokazal že Konstantin Veliki, prinesel prvi kamen in ga sam položil v izkopane temelje. To je bilo dovolj, da je k načrtu takoj pritegnil ljudstvo. V času njegovega poglavarstva ni bilo nikogar v Piranu, ki ne bi nosil kamenja za izgradnjo nove cerkve. Ko se je po koncu svojega načelovanja Piranu vrnil v Benetke, je ta začetni žar prebivalstva precej popustil. Vendar se je ob njegovem povratku leta 1318 delo nadaljevalo. Cerkev so tudi hitro dokončali, in sicer tako mojstrsko, da je poleg kapiteljske prav ta največja in najveličastnejša v Piranu.

Cerkev ima eno samo ladjo z glavnim oltarjem, ki ga, lepo okrašenega, zapira kor, obenem pa ima še dve stranski kapeli in nekaj manjših oltarjev, razporejenih vsenaokrog ob notranjih stenah. Med temi je najsodobnejši in po izboru marmorjev kot tudi po izdelavi najbolj dragocen oltar sv. Antona Padovanskega. O srebrnini in cerkveni opremi, ki jo še dodatno polepšuje vztrajna in vse večja pomoč vernikov, ni kaj dodati. Njen sijaj povečujeta še dve cerkvici ali oratorija v neposredni bližini, od katerih je ena na pokopališču in nosi ime po sv. Katarini, druga, sv. Janeza, pa v samostanu. Obe sta sveti zatočišči bratovščin, postavljeni pod zavetništvom njunih svetnikov. Samostanski prostori so za srednje veliko redovno družino kar veliki; tu so še pisarne in sobe, urejene za bivanje dostojanstvenikov. To je sodobna stavba, ki jo z vzorno skrbnostjo vzdržujejo redovniki. Prav iz tega samostana izhajajo mnoge osebnosti, ki sta jih odlikovali tenkočutnost za literarno besedo in znamenita neomajna krepost. Učitelj Peter Sardo, ki mu je leta 1426 papež Martin V. dodelil škofovsko mitro v Lecceju na ozemlju Otranta, se je rodil v Piranu in v tem samostanu dobil osnove svete vere. Po obdobju teoloških predavanj na najuglednejših univerzah se je na zrela leta posvetil izjemno koristnemu duhovnemu delu, ko je v Lecceju in okolici širil svete resnice katoliške vere. Sin tega samostana je bil tudi Ludvik Traversari, eden najbolj učenih teologov svojega stoletja. Ko ga je leta 1426 prej omenjeni papež sprejel v Cerkev v Senju v Liburniji, je širil tako zelo svetel žar apostolske gorečnosti, da se je naslednji papež Evgenij IV. – da takšna krepost ne bi ostala skrita za zidovi majhne škofije in da bi jo lahko pokazal svetu – odločil za njegovo premestitev v škofijo Forli v Emiliji. Papež pa ga je hotel imeti tudi na svetem vesoljnem koncilu, ki se je začel v Ferrari in končal v Firencah. In kaj mu je to prineslo? Za razpravo o nasprotujočih si pogledih na dogme pri pravoslavnih in katoličanih je bil Traversari, ki je nerazložljiv odnos med Svetim Duhom, Očetom in Sinom zagovarjal s tako vnemo in jasnostjo, da so mu radostni ploskali katoličani in ga osupli občudovali pravoslavni. O tem se lahko prepričamo v Vadingovem delu, o katerem poroča Ughello. To pa naj bo tudi vse o piranskem minoritskem samostanu.

Enako težka, a uspešna je bila ustanovitev samostana za observante. Pobude zanj ni dal kdo od kronanih z mitro in del ni vodil kdo izmed podestatov; modra arhitekta sta bila goreče predana piranska skupnost in človek, ki ga je tedaj njegova svetost povzdignila na mesto prvega redovnega predstojnika. Junak, o katerem govorimo, je bil Janez Kapistran. Leta 1450, ko je bil častitljivi Bernardin iz Siene v Rimu slovesno razglašen za svetnika, čeprav se je komaj šest let prej rešil spon minljivega življenja (obred je bil izjemen, saj se ga je poleg Janeza Kapistrana udeležil še en živeč svetnik istega reda, Didak iz Španije – oba sta bila kasneje proglašena za svetnika), se je Kapistran, ki je opravljal zahtevne dolžnosti generalnega vikarja reda observantov, odpravil na Češko, kjer je dosegel neminljivo slavne zmage proti razbohoteni krivi veri. Med njegovo potjo skozi Istro so ga Pirančani goreče prosili, da bi izven piranskega obzidja dovolil zgraditi cerkev, posvečeno novemu svetniku iz Siene, in samostan za brate njegovega reda obserservantov. Kot se zdi, se je gradnja začela takoj po njegovem privoljenju, kajti stavba je zrasla v nekaj mesecih, tako da je bilo potrebno dokončati le še nekaj malenkosti in vseliti redovnike. Vendar pa je hitro napredujoče delo pri nekaterih povzročilo ljubosumje. Ker je za gradnjo manjkalo papeževo dovoljenje, ki bi preklicalo prepoved Bonifacija VIII., po kateri manjši bratje niso smeli v kraju brez posebnega dovoljenja postaviti svojega samostana, če je tam že bil samostan manjših bratov, so se tekmeci zatekli k škofovi razsodbi. Ta je res prepovedal dokončati observantski samostan. Tisti čas pa je Nikolaj V. v svojih posebnih pismih, odposlanih iz Rima 1. julija 1452, pregnal vsakršen dvom, tako da je piransko skupnost odrešil potrebe, da bi ji Kapistran moral pridobiti papeževo dovoljenje za nadaljevanje gradnje (to bi bilo tudi izjemno težko, saj je Kapistran tedaj živel na Češkem, prav v času vojnih nemirov), ter zadolžil škofa Gabrijela de’Gabrielija, da po umiritvi spora stavbo dokonča in vseli red serafskih observantov; to se je istega leta tudi zgodilo. O tem govori napis, vklesan na cerkvenem pročelju.

Kraj, ki so ga izbrali za sveto stavbo, ne bi mogel biti bolj zdravilen, prostoren in tudi ne bolj prijeten. Stoji na polici hriba, ki gleda na morje, v bližini cerkve sv. Marije Rožnovenske, nad pristaniščem z istim imenom; tam kraljuje nad morjem in Piranskim krasom in nad dolgim pasom solin in ribolovnih območij, obdajajo pa ga izjemno rodovitne oljke. Notranjost stavb se ujema z zunanjim okoljem. Veliko, svetlo in lepo cerkev krasijo marmorni oltarji in dragocene slike. Srednje veliko samostansko poslopje se dviga v dormitorije, obdano je z delavnicami in se razteza med vrtove ter v nadstropja, kar vse oblikuje ta redovni samostan. Kdorkoli bi sem prišel bi kraj prepoznal kot idealno bivališče za observante, ki prihajajo sem, da se posvečajo aktivnemu kontemplativnemu življenju ter lahko z zadovoljstvom strogo samostansko disciplino izmenjujejo s prijetnim literarnim razvedrilom. Zdi se, kot da je stari zeleneči bor, o katerem pravijo, da ga je posadil sam ustanovitelj Janez, s svojim vsakoletnim obiljem plodov prispodoba zdrave svetosti pristnega spoštovanja pravil kajti kakor to drevo daje plodove, ne da bi cvetelo, in se posuši, če mu poškodujemo vrh, ter ne oživi več, če mu spodžagamo deblo, tako mora tisti, ki je stopil pod srečno okrilje tega svetega samostana, prevzeti nase sadove svetosti brez cvetov lahkotnega posvetnega življenja, varovati svoje nedolžno srce za Boga, brez katerega ne more doseči nebeških vrlin, in se ravnati po svetih redovnih pravilih, ki so oživljajoča hrana na poti do večnega življenja. Pa je morda bila malovredna telesna in moralna krepost redovnikov, ki so tu častno prebivali v vseh časih? Če Očetova junaška dejanja spodbudijo poštenost v sinovih, potem mora že sam spomin na to, da je bila ta stavba postavljena po zaslugi svetnikovega dela, spodbuditi v njegovih učencih čustva pristne svetosti. Redovniški družini bi lahko majhno neprijetnost predstavljalo dejstvo, da je njen samostan približno miljo oddaljen od Pirana. Vendar pa hospic, ki ga ima v bližini cerkve sv. Mihaela in je namenjen tujcem in onemoglim, skrajša vsako razdaljo in ublaži vsako neprijetnost. Poleg hospica observantov premore Piran še dva. Eden od teh, v njem prebivajo popotniki in pridigarji, je novi hospic kapucinov, ki je glede na majhnost prostora izjemno dobro urejen. Drugi pa je stari hospic s stalnim puščavnikom, ki prebiva v enem od mestnih obrambnih stolpov. Prostor, primeren za puščavniško bivališče, je dovolj varen, pa tudi dovolj samoten.

Bratovščine, špital in Monte Pieta’ v Piranu V Piranu najdemo še druge dokaze vsestranske pobožnosti. To so bratovščine, predane obredom svoje cerkve, špital zgrajen v pomoč siromašnim romarjem in onemoglim, ter sveta ustanova Monte di Pieta, ustanovljena v podporo meščanom. Po prvih dveh je Piran enak preostali pokrajini, kjer so sveta združenja zelo pogosta; po zadnji pa se razlikuje od drugih istrskih trgov in se zgleduje po dobrodelnosti Kopra, ki je imel Monte di Pieta med prvimi in je s svojim zgledom tudi drugod spodbudil njihovo ustanavljanje. Sedaj bomo spregovorili o teh ustanovah v Piranu in tako končali opise cerkvenih pristojnosti tega trga in njegovega ozemlja. O bratovščinah ali svetih združenjih vdanih vernikov ni mogoče natančno govoriti, ne da bi jih ločili glede na to, ali se njihovi člani pred tujimi pogledi skrivajo v meniške obleke ali pa so brez njih. Njihovo število je precejšnje, saj jih je vedno več tako kot cerkva oziroma se množijo z naraščanjem števila oltarjev v cerkvah. Iz skupine z meniškimi oblekami so v Piranu tri; opisali jih bomo glede na to, koliko časa so prisotne v javnem delovanju. Prva ima ime po Najsvetejšem, njeni pripadniki nosijo rdečo kuto, oblačilo, vredno Gospoda, ki je s svojo krvjo obarval sveta oblačila teh svojih častilcev; ta bratovščina ima svoj sedež v Kapiteljski cerkvi. Bratovščina sv: Janeza Krstnika nosi belo obleko, ki je zagotovo najboljše sredstvo za izražanje predanosti svetemu Kristusovemu predhodniku, po katerem so se poimenovali. Ta bratovščina prebiva v cerkvi sv. Janeza Krstnika, kjer stoji, kot smo že zapisali, sveti krstni kamen kapiteljske cerkve. Tretja bratovščina, zaobljubljena praporu sv. Križa iz Rima, nosi črno haljo, kot da bi s temno žalno obleko skrivala brezmejno bolečino, s katero objokuje bridko smrt našega Odrešenika; zavetišče imajo v cerkvi prvega mučenca sv. Štefana.
In če sta pomoč siromašnim in obiskovanje onemoglih še posebej priporočeni krepostni deli krščanskega usmiljenja pri bratovščinah, naj nas ne utrudi kratek pogled v že omenjeni špital zaradi česar nam ne bo treba stopiti iz Pirana. Stoji v bližini cerkve Marije Snežne in minoritske cerkve sv. Frančiška. Srednje velika stavba z dvema hodnikoma, od katerih je eden le grobo ometan, drugi pa dokončan, daje z nekaj sobami in običajnimi delavnicami zadovoljivo bivališče romarjem in milostno zavetišče siromašnim. Da je bil zgrajen pred letom 1500, je razvidno iz svetega volila, ki mu ga je zapustil Jurij Veniero, slavni poznavalec kanonskega prava in generalni vikar veronske škofije, v katerem ga imenuje novi špital. Njegovi letni prihodki so skromni; morda so se zmanjšali zaradi običajnih zgod in nezgod skozi čas. Vendar pa budni nadzor njegovih upraviteljev, ki jih vsako leto izbere občinski svet, poskrbi tudi za to, da stanje vendarle ni tako slabo. Čeprav ni sodobno opremljen, je ugleden in zato vreden tako našega zapisa kot spomina v srcih zanamcev. Pred mnogimi leti je na zidovih omenjenih sob visela podoba Device Marije, ki jo je neki grški umetnik naslikal na približno palec debelo, dve pedi široko in nekaj manj kot tri pedi visoko leseno tablo. Na sredini je bila upodobljena Devica s svojim oblečenim in bosonogim Detetom v naročju, ki je v svoji desnici trdno držalo stekleničko za pitje, ki ji v Istri ljudje rečejo tettina. Mati je otroka z desnico objemala, z levico pa mu ponujala cvet. Sinje ogrinjalo na njenih ramenih je prekrivalo tudi glavo, na kateri je imela zlat diadem, podoben bogati kroni, ki sta ga držala dva prikupno oblečena angelčka. Celoten prizor je bil postavljen pod obok podprt z dvema kamnitim podobnima stebroma. Konec maja leta 1692 se je v Piranu za kratek čas ustavila družina kalvinskih krivovercev, vendar že spreobrnjena v sveto vero, ki je po naključju bivala v omenjeni sobi. Tik pred odhodom je spreobrnjenčeva žena prednici nabožne ustanove povedala, da je dvakrat videla, kako se je slika v sobi, kjer so bivali, začela potiti. Previdna prednica ji ni verjela, ker si je mislila, da so si tujci kaplje znoja izmislili zato, da bi si pridobili njeno naklonjenost. Toda ko je več dni zatem po srečanju z nekim gostom puščavnikom odšla v omenjeno sobo v špitalu, je na prsih svete podobe sama opazila kapljico potu, po velikosti podobno semenu granatnega jabolka, tako da je z drhtečim glasom kriknila. Ko je puščavnik še z dvema gostoma takoj pritekel, da bi ji pomagal, se je na prsih in vratu svete podobe pokazalo več kapljic znoja, in pet od njih jih je po velikosti in belini spominjalo na velike bisere. S tem pa še ni bilo konec čudeža, saj se je v naslednjih dveh mesecih, in sicer v juniju in juliju, večkrat ponovil z mnogimi kapljami znoja na rokah, obrazu ali drugod po sveti podobi. Ko so o tem obvestili škofijsko pisarno v Kopru, je njen primestni dekan doktor Tomaž Gregolini, izjemen župnik in kapiteljski kanonik zahteval, da sveto podobo zaprejo v zaboj z močnimi deskami in nato s pomočjo overjenih pričevanj ugotovijo resničnost obstoja domnevnega potu. Ko so na osnovi pričevanj različnih ljudi, med katerimi so bili tudi kanoniki, kleriki in laiki, tako po svojih krepostih kot po svojem položaju vredni popolnega zaupanja, dejansko ugotovili, da kaplje potu obstajajo, so začeli iskati vzroke zanje. Tako so sveto podobo ob prisotnosti škofa, asistenci duhovščine ter dveh odličnih zdravnikov vzeli iz zaboja in po natančnem pregledu ugotovili, da kapelj potu ni mogoče utemeljeno pripisati ne vlagi starega, že trhlega lesa, ki pa je bil dobro osušen, ne hladu v sobi, saj je vanjo sijalo južno sonce, kakor tudi ne kakšni drugi zlonamerni zvijači, ker o njej ni bilo nobene sledi. Skupnost je zahtevala, da podobo izpostavijo javnemu češčenju, tako da bi lahko ponižno prosila za Božjo prizanesljivost, ki naj bi omenjene kaplje znoja obrnila njej v korist. Odločili so se za skupno sveto obhajilo za vse vernike, ki naj bi ga imeli po svetem postu in bi se zaključilo s slovesno procesijo. In tako se je šestega januarja naslednjega leta tudi zgodilo, in sicer z vsemi javnimi obredi, ki so ponavadi predpisani v podobnih primerih krščanske pobožnosti. Sveto podobo so postavili na glavni oltar špitalske cerkve sv. Mihaela, kjer je spoštljivo shranjena v srebrni celici z lepo izdelano ograjico; tam jo ljudstvo množično obiskuje, nanjo obeša zaobljubne podobe in ji s spoštovanjem izroča svoja srca. Na ta način je Gospod Bog izrazil svojo voljo za razcvet piranskega prebivalstva in povečal ugled starega špitala. Ko bi Nebo s svojim plodnim blagoslovom hotelo osrečiti tudi drugo dobrodelno ustanovo, imenovano Monte di Pieta, brez katerega bi marsikdo, čeprav dovolj premožen, podlegel nepredvidljivim udarcem nenaklonjene usode! Sveto ustanovo so postavili 20. decembra 1634, ko so pridobili naklonjeno dovoljenje doža, ki se ni nikoli odrekal milostnim dejanjem. Piranska skupnost, k.i je imela obilne prihodke, ji je takoj velikodušno ponudila pomoč z rednimi nakazili od nekaterih dobičkonosnih prihodkov. Monte di Pieta ni dosegel svojega namena; morda zaradi hudih časov ali pa zato, ker so se ljudje lahko zatekali v take ustanove na sosednjih območjih (in pri tem morda celo kaj prihranili pri visokih pristojbinah).

Vir: Cerkveni krajepis ali Opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper / Pavel Naldini: redakcija Darko Darovec, Koper 2001

http://www.zupnija-piran.si/piranske-cerkve/piran-pred-300-leti