Prav kamen daje poleg terre rosse verjetno najbolj prepoznaven značaj temu delu dežele. Beli apnenec ob obali, ki se je tisočletja plastil pod morjem, mehak za obdelavo, je najpogostejši tukajšnji material. Spet drugod, na primer okoli Pazina, je doma trdi sivi kamen, ki ga je težko klesati in je oblikoval precej bolj neravne, nepravilne škarpe in zidove. Različni kamni so ustvarjali različno gradnjo, kajti kamen je doma v Istri.

Počitniška hiša na obronku ene tamkajšnjih vasic, kakih petnajst kilometrov od morja, je zrasla tam komaj pred dvema letoma, torej s seboj ne nosi zgodovine, porekla in spominov, a je kljub temu narejena prav tako, da jih ustvarja. Ljubljanska družina, veliko v službi, veliko na poti, si je želela najti tukaj svoj počitniški pristan. Takšen udoben, ki je lahko tudi občasen dom. Precej velika, celo razkošna hiša na dvestotridesetih kvadratnih metrih z bazenom sredi trave, ki jo je treba v vročih poletjih nenehno zalivati (in voda je v Istri zelo dragocena), je vendarle nastajala in je zgrajena na svojih koreninah.

Za gradnjo so uporabljali večinoma le stare istrske materiale. Beli rezan apnenec zunaj, na polno, brez goljufanj a,v notranjosti po tleh pa avtohtoni istrski tlak, stare tavelice, tlakovci iz posebej obdelane in pečene gline s širokimi fugami, kijih ne izdeluje nihče več. Nekoč sojih Istrani rabili pri strehah in današnji izvirajo le še iz starih hiš, kolikor se še dobijo. Stari so sedemdeset ali pa tudi nekaj sto let, zato so dragi in silno cenjeni.

Več pa na tej povezavi.

Vir:

http://www.habitare.si/sl/kamen-na-kamen