V strnjenem Piranu, najimenitnejšem izmed treh slovenskih obmorskih mest, se je nedavno končala prenovitev ozke trinadstropne hiše preprostega videza. Hiša je stisnjena v niz enakih, v ozki ulici, v kateri se nebo komaj vidi. Jedro hiše je odprto stopnišče, ki od vrha do tal povezuje prostore, od kuhinje v pritličju do altane, visokega balkona na strehi. Zamisel prenove je delo arhitektke Marije Golob.

V današnjo podobo Pirana, mesta z obzidjem, imenitnimi trgi in mrežo ozkih ulic, je vtkano tisočletje neprestanega spremin¬janja in razraščanja. Najstarejša ostalina mesta je tlorisna struktura. Smiselna ureditev ozkih ulic, ki se na stičiščih razširijo v različno velike odprte prostore, trge nepravilnih oblik, po mnenju mnogih raz-iskovalcev izvira iz najbolj zgodnje, antične tradicije oblikovanja mest v sredozemskem okolju. Omejenost prostora in ukoreninjena prostorska shema mesta sta vplivali na postopen razvoj stavbnega tkiva, ki se je v sozvočju z novimi zahtevami bivanja razvilo v višino. Visoke hiše so v preteklosti nastale ozke ulice vidno še zožile, tako da sončni žarki le za kratek čas dneva dosežejo ulični tlak, ki se obrušen od stoletne hoje takrat srebrno zalesketa.

Sredozemsko mestece je bilo s svojo strnjeno grajeno strukturo, z likovno domišljeno oblikovanimi hišami, ki jih krasijo različni oblikovani in okrašeni kamniti stavbni členi, v drugi polovici prejšnjega stoletja, tako kot mnoga stara jedra v drugih slovenskih mestih, za bivanje nezaželeno. Izguba vitalnosti je močno vplivala na podobo stavbnega tkiva, ki je slabo vzdrževano hitro izgubljalo svojo vrednost. S postopnim spreminjanjem vrednot – bivanje v stari hiši ni več znak nesposobnega gospodarja ali celo revščine – se v mesto, pomemben spomenik nepremične kulturne dediščine, počasi vrača aktivno življenje. Številnim hišam, ki so jih v zadnjih letih kakovostno prenovili, se pridružuje tudi ta, ki jo predstavljamo tokrat.

Obnova stavbnega ovoja
Hišo, razvito na križišču ulic, so v visoko trinadstropno stavbo z mezaninom, osvet-ljenim podstrešnim delom, preoblikovali zidarji konec 19. stoletja. Njena uporabnost, tehnična in arhitekturna zasnova je enaka stavbam, ki jih srečujemo v vseh piranskih in ulicah drugih obmorskih mest. Kamnit obod, zaščiten z apnenim ometom, je pokrit s plitko dvokapno streho. Barvo in strukturo strehi določa žlebičasta opečna kritina, ki se je v zadnjih stoletjih kot značilnost uveljavila v širšem sredozemskem prostoru. Po višini je konstrukcija kamnitega ovoja členjena z lesenimi stropnimi konstrukcijami. Posamezni, ne prav veliki prostori so med seboj povezani z ozkim enoramnim lesenim stopniščem. Fasadne odprtine, zgoščene na stavbnem licu, usmerjenem na majhno razširitev na stičišču ozkih ulic, so uokvirjene z gladko oblikovanimi kamnitimi okvirji. Po izpostavljeni fasadni ploskvi so razporejene v sozvočju za arhitekturnim videzom sosed¬njih objektov. Poleg urejenosti fasadnih odprtin v navpičnice vsa pročelja v neposredni okolici vizualno povezuje tudi plitev etažni venec iz ometa med pritličjem in nadstropjem.

Med prenovitvenimi deli so kamnito ostenje, zidove, debele petdeset in več centimet-rov, statično utrdili tako, da so ga v višini stropnih plošč povezali z vezmi. Nato so ga prekrili z novo streho, v katero so vpeli novo oblikovano kovinsko konstrukcijo, ki nosi stopnice in altano, visok balkon nad novim strešnim krovom, ki je prekrit z identitetno korčno, torej opečno žlebičasto kritino. Kljub temu da je pritlični del v neposrednem stiku z zemljo, v kamniti konstrukciji ni bilo preveč vlage, zato ostenja pred njo niso posebej zaščitili. Le stari omet, ki je le mestoma prekrival kamnite stene, so nadomestili z novim, paroprepustnim. Z novim ometom so obdelali tudi strope. Stavbno pohištvo, lesene stopnice in lesene tlake v vseh etažah pa so skrbno restavrirali – popravili in utrdili pred obrabo in propadanjem.

Pred utrditvijo in izravnavo sten in stropov z ometi so razpeljali še nove inštalacije, ki so jih prilagodili novi razporeditvi prostorov, kuhinji in sanitarijam v pritličju, jedilnici v prvem nadstropju, v naslednjem spalnici in dnevnima prostoroma v tretjem in zad-njem pod strešnim krovom. Stara stavba je s premišljenimi prenovitvenimi deli, nujnimi za novo življenje, kar kaže tudi njeno na razširjeni ulični prostor usmerjeno lice, ohranila svojo arhitekturno pričevalnost in del podedovanih bivanjskih udobnosti. Med drugim je v notranjosti prijetna klima tudi v najhujši vročini, zlasti ko so okenske odprtine zastrte z lesenimi naoknicami.
Ohranitev arhitekture je v mestu, ki je s svojo urbano zasnovo tudi muzej arhitekture, v katerem hiše govorijo skupni jezik umetnosti in oblike, še posebno pomembna. Stavbe, ki sestavljajo ožji prostor prenov¬ljene hiše, še vedno, čeprav je mnoge med njimi že močno načel zob časa, v izvirni obliki kažejo stanovanjski prostor preprostega piranskega meščana ob koncu 19. stoletja. Pri prenavljanju, obnavljanju in popravljanju starih stavb se namreč večinoma ne zavedamo, da arhitekturna podoba ne pripada le lastniku, ampak širši družbeni skupnosti, je last vseh prebivalcev sveta.

Notranja oprema izbrana 
po okusu lastnikov
Belo leseno stavbno pohištvo – okenski in vratni okvirji, notranja okenska in vratna krila (zunanja so zaščitena s premazom v zeleni barvi, značilni barvi lesenega stavbnega pohištva v sredozemski arhitekturi) ter belo pobarvane stene in leseni tlaki – široke deske v naravni barvi, sestavljajo nevtralen okvir za izbrano notranjo opremo, splet starega in novega. Med premičnim pohištvom prevladujejo sodobni izdelki, nova je oprema kuhinje, ki se spogleduje s spominom na staro kuhinjo s štedilnikom in veliko napo nad njim, novo je oblazinjeno pohištvo. Toplino doma ustvarjajo izbrani kosi starega pohištva, ročno izdelanega v mizarskih delavnicah konec 19. in v začetku 20. stoletja, to je v času, ko so mizarji v novo, izvirno sestav-ljali spoznane značilnosti starih slogov. Staremu pohištvu, ki so ga s seboj prinesli novi lastniki, ob nakupu stavbe so bili njeni notranji prostori prazni, se pridružujejo tudi umetnostno oblikovani lestenci, namizna in druga svetila, umetniška dela ter po stenah in policah razvrščeni spomini na dogodke, potovanja in druga posebna doživetja. Poleg po okusu lastnikov izbrane notranje opreme, pestre zloženke izdelkov različnih priznanih umetnikov in drugih ročno spretnih mojstrov, notranjo opremo zaznamujejo tekstilije – pisane talne obloge in pregrinjala, ki dušijo korak in pozimi blažijo hlad masivnih kamnitih sten.

Majhna terasa s pogledom na morje
Posebnost stanovanjske hiše je tudi majhna terasa, vpeta v strešno konstrukcijo. Čeprav je na njej prostora komaj za klubsko mizico in dva stola, je posedanje tam zgoraj prijet¬no v vseh letnih časih. Pozimi jo božajo mili sončni žarki, poleti pa se na njej lovi večerni hlad, ustvarja ga gibanje zraka, ki ga prebivalci Pirana pogrešajo spodaj na ozkih ulicah. Poleg tega je mala in tudi minimalistično oblikovana terasa, lesene podnice nosi preprosta kovinska konstrukcija, visoko nad strehami in pod zvezdami prostor sanjarjenja, saj je za hišo, stisnjeno med zidove, to edino okno v svet, katerega širino riše morje, ki v vsaki uri dneva obarvano z drugačno svetlobo izginja daleč na obzorju.

Vir:
http://www.deloindom.si/slovenska/odprta-vrata-vzorcne-prenove-visoka-hisa-v-ozki-piranski-ulici