O času izgradnje ni arhivskih podatkov, razen materialnih ostankov manjše cerkve z rozeto na glavnem pročelju. Znano pa je, da so se v 13. in 14. stoletju v njej zbirali meščani ob sprejemanju pomembnejših sklepov.
Po sliki Križanja na glavnem oltarju so cerkev imenovali tudi »del Crocifisso«. Sedaj je tu leseni Križani (večkrat prebarvan, ni datacije) in s pozneje dodanima sv. Štefanom in sv. Lovrencem (polihromiran les, 19. stoletje) ob straneh.
Pri baročni predelavi cerkve je nad glavnim vhodom postavljena bogata kamnita dekoracija, ki jo pripisujejo Paolu Groppelliju, beneškemu kamnoseku (prva polovica 18. st.).
Izza glavnega oltarja se po kamnitem stopnišču pride na visoko podstrešje, kjer so imeli svoje prostore člani bratovščine, ki so molili za srečno zadnjo uro (v cerkvi sta še ohranjeni dve procesijski znamenji).
Na ravnem stropu ladje je štukaturna rokokojska dekoracija s središčno poslikavo Kamenjanja sv. Štefana s podpisom Avgustini (začetek 20. st.).
Oltarje je izdelal portogruarski kamnosek in kipar Giovanni Battista Bettini: glavnega okoli 1755, levega stranskega okoli 1760 (do leta 1940 je tu stala slika Mattea Ponzoneja Marijino Oznanenje), najkasneje leta 1778 desnega, ki ima datirano in podpisano (Matteo Furlanetto) podobo Marija dobrega sveta s sv. Štefanom in Lovrencem.
Kor je dodatek z začetka 20. stoletja, lepe pa so baročne korne klopi ob severni in južni steni ter klopi v ladji. V stranskih nišah je razstavljen del obsežne cerkvene opreme.
Cerkev je bila delno obnovljena v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja s povrnitvijo baročnega videza. Takrat so nastala tudi vitražna okna s simboli evangelistov, delo Mire Ličen Krmpotić.
Tu je imela sedež Bratovščina za srečno zadnjo uro, ki je molila in imela relikvije v glavni dvorani cerkve in na podstrešju.
Vir:
http://www.portoroz.si/si/dozivetja/kulturne-znamenitosti/cerkve/cerkev-sv-stefana
http://www.zupnija-piran.si/piranske-cerkve/cerkev-sv-stefana