Vprašanje za milijardo evrov In kje na tem gospodarskem vojskovališču kombinatorike različnih interesov, ki s samim poslovanjem, resnici na ljubo, nima dosti skupnega in ko vsesplošno tekmovanje poskuša ubiti konkurenco za vsako ceno, tudi na račun lastnega propada, je prostor za Luko Koper in pristanišče, ki ga upravlja? Je res mogoče njuno prihodnost enačiti zgolj z zapečkarsko pretovorno postajo, ki bi jo nekateri najraje spremenili v mestni mandrač, drugi v kilavo molzno kravo, tretji pa bi jo za borno plačilo kar prodali, tako za provizije in da se otresejo razvojnih problemov?
Toda stvari še zdaleč niso tako preproste, kot jih vidijo posamezni lokalci, državni uradniki in finančni mešetarji. Brez pristanišča sta Koper in Ankaran nepomembni naselji, izgubljeni na zemljevidu, nesposobni preživeti v izzivu časa in prepuščeni degradaciji beraškega turizma in mizernemu osebnemu ter skupnemu standardu. Pristanišče je najbolj zaslužno, da se sploh še vrtijo kolesa železniških lokomotiv in da slovenski avtocestni križ ni spomenik. Da je Slovenija sploh umeščena na zemljevid mednarodnih notranjih evropskih povezav, gre prav tako precejšnja zasluga pristanišču. Pristanišče je najmočnejši gospodarski utrip te države in eden izmed bistvenih elementov njene državotvornosti.
Koprsko pristanišče je ta trenutek na prelomni točki. Vpeto v mednarodne tokove, solidno posluje, je primerno razvito in dinamično in hkrati politično izzvano, da lahko prevzame pobudo gospodarskega razvoja v državi, pa tudi na širšem območju in postane glavni generator domače rasti. Prav tako lahko njegova usoda steče v nasprotni smeri in utone v dampinških razprtijah severno jadranskih pristanišč ter ostane pozabljeno na nekem »prvem« pomolu na robu Evrope.
Odgovor na vprašanje, ali je Luka Koper sposobna v naslednjih dvajsetih letih povečati prihodke na milijardo ali poldrugo milijardo evrov, bo tudi odgovor, v katero smer bo oddrvel pristaniški voz. Na strateški smeri namreč ne moreš vegetirati, še manj dopuščati, da si ujetnik nekih lokalnih razprtij ali strankarskih interesov. Preživiš in uspeš lahko zgolj, če dejansko postaneš motor razvoja, energija povezovanja in združevanja ter nosilec gospodarske politike, ki prinaša na tisoče novih delovnih mest in visok osebni in družbeni standard območju in širši skupnosti. Pristanišče je namreč najpomembnejši gospodarski steber v Sloveniji in Luka koper je državotvorno podjetje. Delovati proti pristanišču ali njenemu upravljavcu dobesedno pomeni rušiti ekonomske državotvorne temelje države Slovenije.
Zato je odgovornost, ki jo danes prevzemajo na sebe vodstvo družbe in njeni zaposleni, velika. Hkrati pa je to tudi priložnost, da se izkažejo iz kakšnega testa dejansko so. Treba je delovati gospodarno in politično prepričljivo na širšem področju. To da ni drugega tira, tretjega pomola in da se zatika pri podaljšanju prvega, ne more in ne sme biti izgovor za napovedovanje stagnacije pristanišča. Slednje namreč potrebuje najmanj kilometer z infrastrukturo opremljenih obal in drugi tir potrebuje posodobljene proge proti Avstriji, Italiji, Madžarski in Hrvaški. Govorimo o naložbah vrednih šest in več milijard evrov, s katerimi bi vzpostavili severno jadranski transportni sistem in pristanišča na tem območju povezali z visoko propustnimi prometnicami s celino. Šele takšen sistem bi bil pravi odgovor na konkurenco severno evropskih pristanišč in nedvoumno sporočilo svetu, da je nova strateška povezava proti osrednji in vzhodni Evropi sposobna v celoti ustreči povpraševanju in konkurenčnim pričakovanjem dobaviteljev in pošiljateljev blaga.
Vir:
http://www.skupaj.si/sites/default/files/razvojna_vizija_luke_koper.pdf
