Zajema niz zahtevnosti in obsegov prenove, od preproste utrditve in ozdravitve poškodb posameznih stavbnih delov, do zahtevne prilagoditve celote novi uporabnosti..

Tako so v pol stoletja stari, splošno poznani listini o ohranjanju in obnovi arhitekturne dediščine, ki so jo na drugem mednarodnem kongresu arhitektov in tehničnih strokovnjakov sprejeli v Benetkah in jo po kraju oblikovanja poimenovali »Beneška«, med drugim zapisali, da je stare stavbe veliko laže ohranjati, če se neprekinjeno uporabljajo v družbeno koristne namene. Ker pa neprestana uporaba objekta zahteva več kot samo vzdrževalna dela, so udeleženci kongresa, odprli vrata novi ustvarjalnosti, vendar s pogojem: vse prilagoditve novemu načinu življenja in dela in vsa preoblikovanja, ki jih zahteva morebitna nova uporaba objekta, morajo biti izpeljane tako, da popolnost konstrukcije in likovni nagovor izvirne arhitekture nista poškodovana. S takšnim ravnanjem se varuje in razvija arhitekturna kultura, razvita pod določenimi pogoji v določenem prostoru.

Površen pregled prenovljenih objektov kaže, da se v slovenski praksi pogoj o mogočem sožitju novega in starega postavljen v temeljni mednarodni zavezi ne upošteva. Med odgovori na vprašanje zakaj, so v ospredje postavljeni: slaba ozaveščenost lastnikov, pomanjkljiva znanja izvajalcev in neprave ocene arhitekturne stroke, ki kot uspešno kreacijo duha izpostavlja velike in vidne spremembe obstoječega arhitekturnega tkiva, tako da je izvirni izraz stare arhitekture, neodvisno od njene vrednosti, za vedno izgubljen.

Brez dodatnih zanj povezanih s poznavanji starih tehnik gradnje in uporabljenih materialov, nadalje znanj povezanih z mogočimi ozdravitvami gradiv in možnimi utrditvami konstrukcij, ter poznavanj mednarodnih prizadevanj na področju varstva nepremične kulturne, predvsem stavbne dediščine, bo arhitektovo delo zvezano s prenovo starega stavbnega tkiva še dalje neuspešno.

Vir:
http://www.sola-prenove.si/o-projektu/