Združujejo geografske značilnosti reliefa pokrajine, monumentalne gradbene podvige prazgodovinskih rodov pred nekaj tisoč leti, postavitev številnih romarskih cerkva v srednjem veku; nanje pa se med prebivalstvom veže tudi bogato ustno izročilo (Hrobat Virloget 2010).
Današnji čas gradiščem ni naklonjen. Opuščanje in zaraščanje nekoč obdelanih ali popasenih površin spreminja okope, obzidja ter notranjost naselbin v trnova groblja, skupaj s ponekod pretirano gradnjo pa se briše podoba, ki je bila še pred slabim stoletjem sestavni del slovenskega podeželja. Na srečo se v zadnjem času pojavljajo tudi pobude o prezentaciji gradišč in njihovem vključevanju v kulturno ponudbo kraja. In prav interdisciplinarni projekti, ki povezujejo lokalno skupnost in stroko, so verjetno najboljša pot k kvalitetni oživitvi teh markantnih spomenikov naše daljne preteklosti.
Več pa v članku Mitje Guština, ki je bil predstavljen na konferenci Kras2o11, 2o. decembra 2o11 v hotelu Maestoso v Lipici. In objavljen v reviji AR Arhitektura, raziskave leta 2011/3 na tej povezavi.
Vir:
Guštin, Mitja (2011). Gradišča. AR. Arhitektura, raziskave, številka 3, str. 27-32. Na http://www.fa.uni-lj.si/filelib/9_ar/2011/2011-3/ar_2011_3_4gustin.pdf
