Če sledimo obzidnemu pasu na Finovem načrtu, bi kazalo začeti ob izteku današnje Kidričeve ulice, kjer so nekoč stala vrata sv. Martina. Od tu je obzidje krenilo proti obrambnemu nasipu (Balluardo Tiepolo), ki je branil severozahodni del mesta in pomol za galeje, nato pa v rahlem vzponu do nasipa na današnjem Belvederu.
Nasproti gregoritskega samostana je Fino označil utrdbo Musella (torre), ki je zrasla v 14. stoletju, nato pa je bila večkrat obnovljena in predelana. Od Belvedera je obzidni pas v skoraj ravni črti tekel do Izolskih vrat, kjer se je odpiral manjši mandrač. Nedaleč od tod je z današnjega Ribiškega trga pot vodila skozi vrata Bošadraga v drugi ribiški portič.
Tudi del obzidja med Izolskimi vrati in vrati Bošadraga, kot vidimo na sliki, je branil kvadraten stolp. Obzidje je nato v napetem loku tik ob morju zavijalo proti jugovzhodu. Zaradi izpostavljenosti tega dela mesta so ga branili od vrat Bošadraga do vrat sv. Petra štirje stolpi. Južno od vrat sv. Petra je Fino označil Municijski stolp (Torre de la Munission), ki sta mu do naslednjih vrat Vseh svetnikov sledila še dva.
Ob obeh vratih sta se odpirala manjša ribiška portiča za južni del mesta. Od tod je obzidje v povsem ravni liniji teklo do Mudinih vrat, zunaj obzidja pa so oblikovali večjo ploščad za vojaško vežbališče. Tu so se mestni strelci (bombardieri) urili v različnih orožjih, zato so ta prostor imenovali »Del mare Bressaglio«.
Mudina vrata danes s sosednjo stavbo povezuje še edini ohranjen del nekdanjega obzidja s pomožnimi vrati (Postierla ali tudi Porta dei Soccorsi), medtem ko so bili temelji v smeri Velikih vrat odkriti leta 1985 ob sondažnem izkopavanju.
Pokazali so na zelo spreten in poseben način gradnje obzidja na lesenih kolih. Obzidni pas, ki se je nadaljeval proti zahodni strani otoka, so prekinjala Velika vrata z majhnim portičem, pred obzidjem pa je po vsej dolžini tekel umetni nasip, ki ga je dal leta 1555 iz močvirskega blata zgraditi podestat Giovanni Pietro Bembo. V ta kompleks je spadal, kot vidimo na risbi, tudi valobran Porporella, ki je varoval mandrač pred vrati sv. Martina. S tem je bil obzidni pas sklenjen, otoško mesto pa se je povezovalo s kopnim le preko mostu, ki je vodil od Mudinih vrat do Levjega gradu in dalje preko nasipa do obale pri Skocjanu.
Celoten članek pa je na tej povezavi:http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-KR511NAB/
Na lokaciji Koper-Belveder, ki je znotraj spomeniško varovanega mestnega območja, so v juliju leta 2000 potekala nenadzorovana gradbena dela. Izvajalec je v pasu 80-ih metrov po odstranitvi tlaka strojno odstranil betonski podporni zid, ki je ponekod slonel na srednjeveškem obzidju.
Glavni predmet naknadnih arheoloških raziskav je bilo srednjeveško obzidje, ki je varovalo mesto. Njegov obstoj se predvideva v pred benečanskem času v 13. stoletju, v obdobju koprske podrejenosti beneški republiki v 14. stoletju, ter naknadna popravila v 15. stoletju in tudi kasneje.
Obzidje je konstantne širine 1 m. Obe frontni liniji so lepo zloženi, notranjost pa zametana in zalita z apneno malto. Kamni lomljenci v fronti so obdelani. Obzidje je zgrajeno na robu otoške matične laporne osnove. Cezura med dvema različnima stiloma gradnje, kot tudi odklonom v nagibu, jasno kažeta dve gradbeni fazi.
Vir:
http://www.arhej.com/projekt-podrobno/30