Če bi sedaj podatke iz Franciscejskega katastra prevedli v današnje razmere, potem gre za spodnjo stavbo, ki je nekako v senci sosednje odlične arhitekturne stvaritve.
Da naletiš na domačina in še dobrega poznavalca preteklosti, potem je to terna. Meni se je to zgodilo. Povedal je, da so v tej stavbi imeli delavnice, ko so leta 1910 vzporedno pozidali mogočno poslopje v okviru tedanje vojaške bolnišnice.
Desni obnovljeni del je še nedolgo tega služil kot zdravstveni dom, danes so tam stanovanja. Neobnovljeni del v nadaljevanju ostaja verjetno pristen v svoji prvotni podobi iz leta 1910. Spodaj so bile kasneje garaže, zgoraj pa so stanovale najprej sestre samostanskega reda, ki so skrbele za bolnike vojaške bolnice nad cesto (in v tej stavbi?), potem pa so tam prebivale bolniške sestre.
Da, tu bi se lahko prav tako odvijal Hemingwayev roman Zbogom orožje.
še nekaj odličnih detajlov te zgradbe.
Zaključek zgradbe iz morske strani ni tako na očeh, toda izgleda imenitno. Dobro, če odmislimo slabo stanje stavbnega tkiva. Mogočen dimnik na sliki nakazuje centralno kurišče za potrebe celotne stavbe v času njene izgradnje pred več kot sto leti.
Baje ima Ankaranska občina veliko denarja. Kaj ne bi mogla malo poskrbeti za svoje kulturno dediščinsko bogastvo.
Spodaj je zunanja stran »stavbe za potrebe bolnišnice«. Kasetirani okenski slopi vsepovsod pripovedujejo zgodbo o enotnem arhitektonskem telesu. Nakazujejo hkrati, da je bilo pritličje zgradbe nekdaj opremljeno z večjimi (višjimi) okenskimi odprtinami, kar običajno v tem kontekstu pritiče bolnišnični dejavnosti. Enaka zgodba se ponavlja na dvoriščni strani stavbe, tam kjer še ni prišlo do prezidave.
Zgodbo nadaljujemo s čudovito Secesijsko vilo v Sončnem parku, takoj nad cesto v bližini vile Petronio.
Vir:
Sapač, Igor. Gradovi, utrdbe, dvorci, vile v Slovenskem primorju in bližnji soseščini: Ljubljana: Viharnik, 2014