Opisa ni moč kritizirati, kajti gre za osebno doživetje: vsak izmed nas Istro ljubi in doživlja na svoj način. Njeno današnjo podobo je izrisala bogata zgodovina, ki je vtkana v njene naravne lepote. Če ji dovolimo, da se nam brez zadržkov razkrije, nas bo z lahkoto pritegnila in nas vedno znova vabila k sebi.

Republika Istra

Prvo dobro dokumentirano obdobje se začne z naselitvijo Histrov, prazgodovinskega naroda. Življenje v gradiščih in njihovi običaji ter tudi slavne vojne z Rimljani so temu prostoru vtisnili poseben pečat. Rimska zmaga nad Histri je odprla vrata stoletnim spremembam in menjavam oblasti, mej, kulture, prebivalstva, na kopnem, morju ali rekah.

Istra je bila skozi svojo zgodovino stičišče številnih narodov in prežemanje njihovih kultur. Liburni, Histri, Grki, Kelti, Rimljani, Ostrogoti, Bizantinci, Langobardi, Hrvati, Benečani, Avstrijci, Italijani in Slovenci so jo zaznamovali vsaki s svojo prisotnostjo, običaji in dejavnostjo ter se globoko vtkali v vse njene pore.

Valvazorjeva karta Istre	Stara veduta Kopra

 Tudi danes smo, kljub znanju, ki ga imamo, vedno znova presenečeni nad kakšno naravno lepoto ali pojavom, pri tem pa se sprašujemo, kako je izgledala nekoč in kako so jo doživljali tedanji prebivalci.  Kaj so mislili, ko so ob sončnih dnevih videli Alpe in zasnežena pobočja na obzorju morja? Ali ko so tisti v notranjosti z enega mesta videli pet gradov na sosednjih hribih in vse dostopne poti kot na velikem platnu srednjeveškega filma … Ali ko se je iz megle ob jutranjem svitu na nebu prikazalo mesto (vtis, ob jasni podobi mesta, ki se dviga na hribu iznad pasu megle v dolini)  … Da, Istra je tedaj, tako kot danes, ponujala skoraj nadnaravne slike in zato ne preseneča, da je bila navdih svojim prebivalcem, ki so doživetja zapisovali v legende in zgodbe.

Njeni bogati gozdovi, opisani v knjigah in katastrih, so bili dom velikanov in vilm orski zalivi pa zavetje številnim ladjam beneške in avstrijske mornarice. Danes so gozdovi zaščiteni, Istra pa je polna naravnih rezervatov na morju in na kopnem, naravnih parkov, zaščitenih ptic, metuljev, številnih endemičnih vrst flore in favne iz še neraziskanih območij. Temu mističnemu svetu je botroval položaj istrskega polotoka na kraškem področju: skozi stoletja je delovanje vode bogatilo podzemlje z neraziskanim svetom votlin in jam, pravih poslastic za speleologe in obiskovalce.

Istro je treba obravnavati tudi širše, kot križišče gospodarskih in političnih poti, vse to pa je treba preplesti z osebnimi interesi in ambicijami veleposestnikov. Življenje na konjih in kolesih, oboroženo ali gosposko, se je odvijalo ob reki Dragonji, pa okoli Mirne in Raše, ob rimski cesti Via Flavia, ki je sekala istrski polotok, in poleg nekdanjega Čepićkega jezera … ter na ta način prinašalo bogastvo in razkošje, žalost in obup, kugo in malarijo. Reka Mirna je bila plovna za večje ladje vse do Istrskih toplic. Tu so bila pristanišča, cvetela sta promet in trgovina, življenje; izmenjava izkušenj, spoznanj, začimb, svile, kamna, lesa, umetnosti. Danes bi temu rekli stičišče mednarodnih poti.

Na potepu	Koper promenada

 Na pobočjih so gradišča sčasoma prerasla v stolpe, gradove in mesta, ki so imeli svoje lastnike in razvoj. Spopadali so se, delili … pisali so svojo zgodovino. Pogosto so lastniki gradov prav iz Kopra in Benetk prinašali novosti in običaje, si prizadevali svoje funkcije vsiliti obalnim mestom ter si poskušali lastiti pravico do njih. Med morjem in notranjostjo je, kljub različnim oblastem, obstajala stalna in čvrsta povezava, po navadi zaradi interesov.

Odtis časa

Zgodbo je v nekem trenutku zaokrožila ozkotirna železniška proga med Trstom in Puljem, ki je odprla nove prometne in trgovske poti. Izginila je v gospodarskih in političnih preobratih, je pa kot duh za sabo pustila ostanke majhnih postaj, viadukte in dele prog, ki danes živijo nekje tam doli v Istri. Danes je njena več kot stokilometrska trasa v celoti na razpolago kot kolesarska pot Parenzana.

Več na tej povezavi, tudi v angleščini.

Različne meje, ista ljubezen.

Ko vas Istra ujame, začara ali očara, spominja pripadnost, ki jo občutite, na starodavno zgodbo zadnjega histrskega kralja Epulona, ta je rajši izbral smrt kot predal Nezakcij, simbol vsega histrskega, Rimljanom osvajalcem. To je bila prva pisana sled današnje zgodovine, ki pripoveduje o ljubezni nekega naroda do kraja, v katerega je prišel, ga vzljubil in ostal. In to se skozi stoletja ni spremenilo…

Hm, raje ustno povem ob priliki, kako in zakaj so rimljani leto pred tem pretkano premagali vojsko Histrov, tako da se je kralj Epulon komajda rešil.

Detajl istrske domačije	Detajl iz Opatije	Piranska punta

 Tu so se sprehodili različni narodi, običaji, kulture in meje, ostali pa so ljudje, ki ljubijo prav vsak spomin na poti svojih prednikov, pisan, naslikan ali sezidan. Še vedno so zaljubljeni v barve in vonje svojega kraja, razkošne sončne zahode in svitanja, ki jih želijo obdržati. Mogoče jih tudi zato tako nesebično delijo s svojimi gosti. Zares, zgodovina se ponavlja.

 Vir:

http://revitas.org/sl/turisticni-itinerarji/urbana-zgodovinska-sredisca/