zgodovinski viri iz 15. stoletja namreč navajajo, da je bilo tu gledališče že v času Beneške republike, najprej v starem mestnem jedru, ob Carpaccievi hiši za Taverno (Teatro Vecchio - podrli so ga ob gradnji današnjega hotela Koper v Mussolinijevem času), nato v Grisonovi hiši na takratnem Belvederju (zdaj Verdijeva ulica). Stoletje pozneje so zgradili novo gledališko stavbo in je na tem mestu še danes.
V času Beneške republike je bilo koprsko gledališče seveda italijansko in je sprva delovalo v okviru dejavnosti književne akademije Compagnia della Calza, pozneje pa so ustanovili Societa del Teatro in nato še Teatro Sociale. Šele leta 1878 najdemo v Kopru čitalnico, ki je omogočila nastanek in razvoj igralske družine. Nekaj izobražencev se je zbiralo okrog Slovenske posojilnice in leta 1907 so ustanovili Dramski skup Istra. Repertoar je obsegal narodnobudniške igre, nastopali pa so povsod, kjer so se že začele pojavljati čitalnice in prosvetna društva. Ob začetku prve svetovne vojne je Dramski skup prenehal delovati, s poznejšo priključitvijo tega prostora k Italiji pa je kmalu zamrlo vse slovensko kulturno življenje.
Z ustanavljanjem kulturnih ustanov in zavodov v Kopru v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, sta bili leta 1951 ustanovljeni tudi dve polpoklicni gledališči – Slovensko ljudsko gledališče in Teatro del Popolo Capodistria – ki sta morali tri leta pozneje svoja vrata zapreti. Vzroki za to so bili različni, glavni povod pa je tičal v geopolitični spremembi; zaradi močne propagande se je v Italijo odselilo precej Italijanov, med njimi so bili tudi profesionalci iz italijanskega gledališča.
Zaradi priključitve cone B STO se je status slovenske obale spremenil in vlogo primorskega gledališča je prevzel Koper. Gledališče za Slovensko Primorje iz Postojne se je moralo preseliti v Koper in se združiti s tamkajšnjim polpoklicnim ansamblom. Koper je tako leta 1954 dobil prvič slovensko poklicno gledališče – Gledališče slovenskega Primorja Koper – žal pa je tudi njegova življenjska doba trajala le tri sezone. Zadnja predstava je bila oktobra 1957, v začetku januarja 1958 pa je gledališče tudi uradno nehalo obstajati. Kot razlog za ukinitev so takratni oblastniki navajali zahteve novega zakona o standardih, ki bi omogočili verifikacijo. Iz finančnih razlogov temu menda niso mogli zadostiti in so gledališče likvidirali.
V naslednjih letih in desetletjih je bilo več poskusov, da bi gledališka dejavnost ponovno zaživela, da bi dobili poklicno gledališče. Šele leta 2000 je Mestna občina Koper sprejela odlok o ustanovitvi poklicnega Gledališča Koper. Uradno je gledališče začelo živeti 1. januarja 2001 in tako po 44 letih v Kopru znova odprlo pot poklicni gledališki dejavnosti.
Gledališče Koper - Teatro Capodistria, ki vsako leto pripravi najmanj pet premiernih uprizoritev in več kot polovico predstav odigra na gostovanjih, si je v osmih letih obstoja v slovenskem kulturnem prostoru utrdilo sloves gledališča odprtega za različne avtorske pristope in režiserske poetike. Njegov repertoar sestavljajo uprizoritve sodobnih in klasičnih besedil, predvsem komedij, ki jih zaznamujejo lokalna, mediteranska in dialektalna obarvanost, pa tudi krstne uprizoritve slovenskih dramskih besedil namenjenih najmlajšim gledalcem. Gledališče, ki ga od njegove ustanovitve leta 2001 vodi režiserka Katja Pegan in v katerem ob številčno majhnem ansamblu pogosto nastopajo tudi gostujoči igralci, je do danes gostovalo na različnih slovenskih gledaliških festivalih pa tudi v gledališčih nekdanjih jugoslovanskih republik, v Italiji in v Franciji ter za svoje produkcije prejelo vidnejše festivalske nagrade in priznanja.
Malo manj sreče je imela nekdanja stavba gledališča, ki se je ob obnovi pred nekaj leti iz zanimivega beneškega gledališkega interierja spremenila v navadno kinodvorano. Izvajalci so flagrantno kršili kulturno varstvene pogoje Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Pa kdo jim kaj more.