Sezona solinarstva se je v Piranu začela na praznik svetega Jurija, 24. aprila in končala 24. avgusta, ko je bil praznik svetega Jerneja. Pridobivanje soli je bil za mnoge prebivalce edini vir prihodka, s solinarstvom se je med sezono pobiranja soli ukvarjala večina okoliških prebivalcev. Ljudje so sol pridelovali na solnih poljih, ki so obsegali izparilne in kristalizacijske bazene. Kristalizacijski bazeni so se imenovali cavedini. Po podatkih knjige Piranska sol urednice Tanje Železnik naj bi imele Piranske soline v letu 1283 okrog 1000 cavedinov. Leta 1375 je bila sklenjena prva solna pogodba, imeli so 1750 cavedinov. Večje število cavedinov na območju Pirana, to je bilo 3000, se je pojavilo v 16. stoletju, kot posledica vzpona Benečanov. V 19. stoletju se je število cavedinov povzpelo preko 7000, po podatkih iz omenjene knjige jih je bilo v letu 1820 kar 7034.
Vodni kanali, imenovani lide, so bili namenjeni pretoku vode med kristalizacijskimi bazeni. Ko je bil sezonski čas solinarstva, so nekaj morske vode pustili v bazenih. Voda je tekom dneva ob višjih sončnih temperaturah izparela in za seboj pustila morsko sol. Potem so solinarji z lesenim strgalom, imenovanim gavero, sol spravili na kupe in jo pustili, da se je odcedila. Sol so spravili v prostore za shranjevanje soli, kasneje pa so jo s čolni odpeljali v mesto, kjer je bila namenjena trgu. Bila je pomembno sredstvo za konzerviranje hrane, uporabljala pa se je tudi pri izdelavi smodnika.
Največje piranske soline so bile že od nekdaj soline pri Sečovljah. Na nastanek Sečoveljskih solin je močno vplivala reka Dragonja, ki je s poplavljanjem ustvarjala okolje. Zaznane sledi školjk in polžev v sedimentu, ki se menjavajo z usedlinami organskih snovi korenin, stebel in rastlin nakazujejo na to, da je bilo nekaj časa ustje Dragonje močvirje. Ostanki fosilov dokazujejo menjavanje slanega in polslanega okolja, kar pa je ustvarilo ugodne razmere za nastanek solin. Čeprav nekateri trdijo, da tudi Sečoveljske soline izvirajo iz časov Rimljanov, pa drugi vztrajajo, da takrat še ni bilo pravih pogojev in dovolj rečnih nanosov za soline. Zagotovo so bile soline ob izlivu Dragonje prvič obravnavane leta 804 na Rižanskem zboru. Prva pisna omemba Sečoveljskih solin sega v leto 1274, kot del statuta mesta Piran. Sprva so bile soline bolj vzhodno, sčasoma pa je reka s poplavljanjem in nanosi soline pomikala vse bolj proti zahodu. Izsušena območja zemlje so tekom časa postala rodovitna in primerna za kmetijstvo, na enem od takšnih območij pa danes stoji tudi naselje Sečovlje in Mednarodno letališče Portorož. Reka Dragonja je denimo s svojim poplavljanjem izoblikovala rodovitna polja tik pred obalo Piranskega zaliva, med Sečovljami in naseljem Dragonjo.
Celotno območje Sečoveljskih solin je od leta 2001 zaščiteno pod imenom Krajinski park Sečoveljske soline, sodi tudi v območje Natura 2000 in je prvi slovenski krajinski park v zasebni lasti. Upravlja ga podjetje Soline Prozvodnja soli d.o.o., ki je v hčerinski lasti Telekoma Slovenije. Čeprav je večrat obravnavan samostojno, se posamezniki zavzemajo za večjo kohezijo vseh objektov kulturne dediščine na območju Dragonje. Takšna turistična destinacija bi s tem pridobila bistveno večji vpliv in pomembnost na območju celotne regije.
Skozi soline so speljani številni vodni kanali, ki izhajajo iz reke Dragonje in potoka Drnice. Največji in glavni vodni kanali so prekopi in so bili glavna transportna žila za prevažanje soli. Po podatkih iz knjige Sečoveljske soline Iztoka Geiserja je najbolj severni kanal prekop svetega Jerneja, sledijo prekop Lera, prekop Dragonja, prekop Pichetto, prekop Curto, prekop Giassi, najbolj južni prekop pa je prekop svetega Oderika. Preko prekopa svetega Oderika danes teče reka Dragonja.
Skozi prekop Dragonja, imenovan je tudi kanal Grande, teče potok Drnica. Slednji prekop je že od nekdaj delil soline na dva dela. Med prekopom Dragonja in prekopom svetega Odrerika na jugu se nahaja južni del solin, imenovan Fontanigge. To je starejši del Sečoveljskih solin. Območje je bilo nekoč eno najbolj poseljenih krajev na Obali, danes pa je popolnoma opuščeno. O preteklosti pričajo ostanki številnih hiš, ki jim je zob časa že dodobra načel podobo. Danes je tu ostalo preko 300 zapuščenih in propadajočih hiš, ki si jih lahko ogledamo pod okriljem Muzeja solinarstva. Ta se nahaja ob prekopu Giassu in ponuja tudi ogled solinarstva, po sistemu iz 14. stoletja, ki se je na Fontaniggah opravljal vse do 60-ih let prejšnjega stoletja. Solinske hiše so bile zgrajene iz laporja in apnenca. Ljudje so na območju solin preko poletja živeli v solinskih hišah, ki so stale ob glavnih vodnih kanalih. Tako so imeli lažji dostop do čolnov, s katerimi so prevažali sol do skladišč in v mesto.
Drugi del Sečoveljskih solin se imenuje Lera. To je novejši del solin, kjer se obrt solinarstva opravlja še danes. Na Leri na novejši srednjeveški način pridobivajo Piransko sol, ki je na seznamu zaščitenih slovenskih produktov. Na Leri se nahaja tudi Thalasso spa Lepa vida, kjer nudijo edinstvene terapije za sprostitev in izboljšanje počutja.
Timijan
Več o reki Dragonji na: http://bit.ly/2sIKhuQ