Nas pa zanima, kako so se v preteklosti oskrbovali z vodo. To so bili neki drugi časi. Ljudem se je zdelo povsem običajno, da so hodili po vodo na izvir in jim ni bilo težko. Škedenc v Sokoličih je bil nekaj sto metrov daleč in pošteno nižje pod vasjo; do njega vodi na začetku dokaj strma pot. Spremlja jo suhi zid na strani hribine, ki še danes kaže svojo nekdanjo gracioznost.

Pot do škedenca tik pod vasjo	Potko obdaja še vedno soliden suhi zid

Miro iz Sokoličev se trudi, da tega koščka zgodovine ne bi pozabili. Pokazal mi je pot do škedenca.


Zadrževalni zid na poti do škedenca

Nekaj metrov pred škedencem opazimo kamnite stopnice v zidu, nato kamnito poličko za odlaganje in že smo pred samim škedencem.

Kamnite stopnice v zidu pred škedencem	Kamnita odlagalna polička pri škedencu

Obdan je z lepo zloženim suhim zidom, odprtino podpirata suhoizidani vertikali, prečno erto zgoraj pa razbremenjujeta poševno položeni skrili. Danes kaže škedenc zapuščeni videz, toda še vedno je moč razbrati njegovo nekdanjo estetsko podobo.

Škedenc danes zarašča rastlinje, pa tudi okolica ni urejena
Pred njim so meter na pot položene skrile, obdane s kamnitim robom. Če pogledamo v notranjost, potem opazimo bogato sigasti strop. Vode pa v tem trenutku ni, saj smo na vrhuncu poletja. Domačini vedo povedati, da pa je ta škedenc le redkokdaj presahnil.

Sigasti strop škedenca
Če je vode v njem res zmanjkalo, so uporabili drugi vodni vir, malo dlje od vasi v smeri Tuljakov – Gradinje. Med njima je obstajala tudi delitev dela. Škedenc je bil vedno le za pitno vodo, medtem ko so v Gradinju prali perilo in gnali napajat živali. Kadar pa je predla res trda, pa so morali še dlje pod Tuljake, kjer vode na izviru ni zmanjkalo nikoli.

Suhozidani desni rob škedenca v Sokoličih
Hoditi po vodo je bil skoraj obred. Žene so jo nosile v vedrih tako, da so dale na glavo svitek in nanj položile vedro. Možje so jo nosili z vedri v rokah – običajno kakšnih 20 litrov naenkrat. Za potrebe družin je bilo treba k škedencu večkrat dnevno. Pot je bila tako ozka, da so morali paziti pri srečevanju. Lahko se je slišala tudi kakšna pesem, pa kakšen vroč ali pa sramežljiv pogled med mladimi. Znali so se tudi pokregti okoli vode, kdo jo bo vzel prej. Tako pove Silvana, ki je bila tedaj po vojni še otrok, da so jo ženske enostavno odrinile, češ »ti si še mlada in imaš dovolj časa« napolnile svoja vedra in odšle. Sama pa je v temno noč čakala, da se je nabralo dovolj vode. Ja, vode ni bilo vedno na pretek.

Sokoliči na Franciscejskem katastru
Potem se je zgodila tehnološka revolucija. Pr' Triparju so kupili mušo od Livijota iz Rèparca. V obeh bisagah je lahko prinesla kakšnih 40 litrov vode naenkrat. In življenje je postalo lažje. Ta muša je imela svojo pamet. Nikdar ni hotela prek kamnitega predpraga škedenca. Vinko pravi, da jo je enkrat končno spravil čez, toda skoraj jo je moral nositi. So pa nastale prometne težave, kajti muša oprtana s posodami je zasedla celo stezo do škedenca.
Se pa je tudi njej v Sokoličih iztekel čas. Pri hiši so zgradili rezervoar za deževnico in muša je morala iti naprej v Lukine, kjer je opravljala podobno delo, medtem pa je tehnologija je zopet napredovala. Sedaj je vozila polprikolico s katero je bilo mogoče po ravnem v štirih sodih prevažati 200 litrov vode naenkrat.

Pot do škedenca na temeljnem topografskem načrt TTN5
Še prej so pr' Triparjih kupili pralni stroj. Takšen s stolitrskim rezervoarjem za vodo. In pravi Delja, da je, ko je stroj tisto uro ali več kuhal perilo, imela ravno toliko časa, da je kakšnih osemkrat skočila po vodo, da je lahko oprala eno žehto perila. To je to, napredek se je odrazil v povečani porabi vode. Kaj bi na vse to rekle današnje gospodinje, ki obvladajo le »push button« tehniko, najraje v obliki Gorenjeve simple&logic inovacije. Pralni stroji danes pa porabijo »samo« cca. 70 litrov vode na pranje, perejo pa do nezavesti pogosto.
Drugače raje ne omenjajmo, kako so se žene mučile s pranjem perila. Prale so ga na potoku, nato pa prenašale do Gradinja na izplakovanje. Priročno so ga sušile po okoliških vejah, da ni bilo treba nesti toliko teže.

Detajl kmetije Sokoliči
Miro pravi, da je krajevna skupnost pripravljena obnoviti pot do škedenca in njega samega. Povezati bi ga bilo mogoče s slapom Veli vir in narediti novo pešpot. Vse to bi zagotovo prispevalo tudi k razvoju turističnega obiska v Sokoličih.

Nič, obiščite Sokoliče, pa kmetijo Sokoliči in lepo obnovljen puč pred vasjo, pa poglejte po domačinih, pa Veli vir, pa dvanajst slapov v Dolenjščini, pa sveto Evfemijo ko ste že ravno na poti mimo nje, pa ta naš škedenc.

Vinko Pisar