Do izvirne predstavitve na prosojnica lahko dostopite na tej povezavi.

Dr. Sakara Sučević je nanizala vrsto podatkov o gradišču Gradec in predstavila zanimivo slikovno gradivo iz dostopnih baz podatkov.

Gradišče Gradec na orto foto posnetku
Zanimivo je bilo videti Lidarski posnetek terena gradišča in okolice.

LIDAR (angleško Light Detection And Ranging, v dobesednem prevodu Svetlobno zaznavanje in merjenje) je geodetska metoda za merjenje razdalje do tarče s pomočjo laserskih žarkov. Lidar včasih imenujejo tudi lasersko skeniranje in 3D skeniranje. Ti laserski žarki imajo sposobnost, da prodrejo skozi vegetacijo na površini, zato dobimo zelo dober prikaz samega terena.
Za morebitne domače raziskovalce je lidar za vso Slovenijo dostopen na tem naslovu: http://gis.arso.gov.si/evode/profile.aspx?id=atlas_voda_Lidar@Arso

Lidarski posnetek Gradec in Veliki Badin
V sklop slikovnih predstavitev terena je dr. Maša Sakara Sučević dodala še znano sliko iz Marchesettijevega popisa in knjige o istrskih gradiščih iz leta 1903.

Grafični prikaz gradišča Gradec in Veli Badin (Marchesetti C, 1903, 69-70)
Na sliki zgoraj  pod zaporedno številko 3 je prikazan tloris in stranski ris gradišča Gradec. V naravi je še dobro viden glavni okop akropole nasproti cerkvici sv. Kvirika, medtem ko je že težje v naravi prepoznati zid, ki je zamejeval zunanji del gradišča na širokem prostoru okoli cerkvice sv. Kvirika.

Če Marchesettijevo grafično ponazoritev sedaj primerjamo s spodnjo Bočajevo predstavitvijo gradišča Gradec na Lidarskem posnetku terena, opazimo razhajanja. Morda bi lahko natančnejša proučitev področja gradišča kdaj kasneje dala jasno predstavo do kod vse je segalo to gradišče.

Lidarski posnetek gradišča Gradec. Uroš Bočaj, Arheološka topografija Šavrinskega gričevja, 2016 (mentorica prof. dr. Biba Teržan), diplomsko delo
Uroš Bočaj o gradišču Gradec
Iz Bočajevega diplomskega dela beremo nadalje podatke o našem gradišču.
Koordinate: GKY: 414606 GKX: 36328
EŠD: 677
Vrsta najdišča: gradišče
Datacija: pozna bronasta doba, starejša železna doba, rimska doba

Lokacija: Gradišče se nahaja 130 m severno od vaškega pokopališča pripadajočega vasi Sočerga.

Topografski opis: Gradišče leži na izravnanem platoju hriba Gradec (413 m n.v.). Na zahodni strani je naravno dobro zavarovan rob planote, na vzhodni strani pa je dobro ohranjen nasip oziroma ruševine obzidja, ki s svojo polkrožno obliko zapirajo prostor. Groblja je široka do 10 m, skupna dolžina ohranjenega nasipa pa meri okrog 475 m. V notranjosti gradišča je prostor izravnan, vendar se na lidarskih posnetkih kažejo nejasne oblike morebitnih zidov, kateri pa na terenu niso vidni.

Uroš Bočaj nadalje komentira: Marchesetti piše o tem, da je sv. Kvirik, z obsegom prek dveh kilometrov, eno največjih gradišč na tem območju, sestavljeni iz dveh posebnih delov: vzhodnega dela, ki vključuje cerkev sv. Kvirika ter šibkejše obzidje, ter zahodnega dela z močnejšim obzidjem. Danes obzidja vzhodnega dela ni več videti, zaščiteno pa je le območje, na katerem se nahaja zahodni del gradišča. Slika zgoraj (karta 3: prekinjena črta) nakazuje morebitno zunanje obzidje glede na sledove vidne na lidar posnetkih. To obzidje, tako avtor, bi pojasnilo, zakaj Marchesetti gradišče deli na dva posebna dela.

Dodatni viri o gradišču Gradec
Eden prvih nam dostopnih katastrov našega območja je Franciscejski kataster, ki je nastajal v obdobju od leta 1819 – 1860. Izsek spodaj kaže na katastrske zaznave nekdanjega gradišča pred 200 leti. Ohranilo se je mesto pokopavanja umrlih in kmetijska relevanca nekdanje akropole Gradca. To zadnje gre morda pripisati dejstvu, da so utrjene suhozidne gradnje hkrati preprečevale odnašanje plodne zemlje iz sicer precej prepišne lege planote nad Sočergo.

Področje gradišča Gradec je hkrati zaščiteno območje. Pomeni tudi, da nihče ne sme opravljati izkopavanja na lastno pest. Sporočilo šteje, saj imamo pogosto opravka z amaterskimi iskalci zakladov, ki iščejo artefakte preteklosti, nam pa siromašijo zgodovinske pomnike.

Ali kot poudarja dr. Maša Sakara Sučević: najboljši varuhi naše preteklosti so domačini, ki se zavedajo pomena zgodovinskih krajev za lastno identiteto in ne dovolijo, da bi jo oropali naključni iskalci.

Geostrateška vloga Gradca

Iz predstavljenih podatkov in primerjav z drugimi, tudi bolj raziskanimi gradišči v Istri (npr. Monokondija ali pa Korte) je mogoče sklepati o ustroju Gradca. Je eno največjih, če že ne največje gradišče v Istri. Že iz teh dimenzij bi bilo mogoče sklepati, da je šlo za pomembno Histrsko središče v okviru njihove plemenske zveze. Tudi njegova lokacija ni bila naključna. Obvladovala je eno redkih poti v notranjost Istre, ki jo s severa zapira neprehodno območje Čičarije, iz vzhoda pa Učka. Tako kot danes.

Pomembnost lokacije so prepoznali tudi Rimljani in po osvojitvi Istre nadalje poseljevali dvignjeni rob področja gradišča nad današnjo cesto proti Buzetu z vojaško postojanko. Iz lidarskega posnetka Gradca sklepa dr. Sakara Sučević na zelo pravilno razporeditev mogočih objektov znotraj akropole, kar daje slutiti urejeno mrežno strukturo prostora, ki so ga Rimljani uveljavljali povsod kjer je bilo mogoče. Naslednji namig dajejo koščki rimljanskega opečnega krovnega materiala - tegule, ki jih je mogoče najti na območju akropole.

Gradec, notranji del (akropola?), vidne strukture
Vemo, da je bila glavna rimska cesta v Istro via Flavia, ki je potekala iz izhodiščnega Ogleja (četrto največje mesto v rimskem cesarstvu) nekje v prostoru Čenturja, nato Pomjana in naprej. Od nje se je cepila cesta »drugega reda«, ki se je pri Belem Kamnu (apud petram) razdelila na vejo proti Sočergi in na tisto, ki je zavila mimo današnje Brezovice proti Čepičkem jezeru (današnje Čepičko polje). Toliko o geostrateški lokaciji Gradca.

Dodajamo še, da nekdaj strogo varovani vojaški zemljevidi Avstro ogrske iz 18. stoletja prostoru gradišča Gradec ne pripisujejo več geostrateškega pomena.

Gradišče Gradec pred 2000 leti
Območje gradišča je bilo po namenu razdeljeno na dobro zaščiteni bivalni del – akropolo in na verjetno gospodarski dejavnosti namenjen veliko večji zunanji, tudi s kamnitim zidom obdan prostor, kjer so čuvali drobnico in podobno. Iz velikosti akropole, njenega dostopa do vodnega vira v sami notranjosti ter primerjave z dobro raziskanim gradiščem Monokondija sklepa dr. Sakara Sučević, da je moglo v Gradcu živeti tudi do tisoč prebivalcev.

Umrle so verjetno pokopavali na precej istem mestu, kot je današnje pokopališče s cerkvico sv. Kvirika. Na to nas navaja tudi najdeni rimski nagrobni spomenik, ki je danes razstavljen v bližnjem Buzetu.

Ima gradišče Gradec za nas kakšne izzive?
Območje gradišča je Idealen teren za nad površinske terenske preglede: meritev električne in magnetne upornosti tal ter georadar.

Današnji detajli gradišča 1
Današnji detajli gradišča 2

Pogled na severno stran
Muzej v Kopru načrtuje v letu 2018 vzorčna izkopavanja na gradišču Gradec, ki bi lahko povedala kaj več o sami lokaciji in življenju v njej.

Ne nazadnje se zanimanje za preteklost vseskozi povečuje. Ženejo ga tudi edinstvene priložnosti, da bi na ta način povečali turistične učinke in valorizirali naravne ter kulturne danosti za dobrobit prebivalcev.

Iz razstave o Histrih v Istri v Puli
Možnosti revitalizacije Gradca
S čim razpolagamo:
• Zaščiten arheološki spomenik
• Kvalitetna kulturna krajina (poleg ohranjenih prazgodovinskih ostalin še cerkvica Sv. Kvirika in pokopališče)
• Odlična lega (bližina prometnih povezav in naselij – tranzitna točka +)
• Urejeni dostopi (avto, kolo, peš)
• Turistična infrastruktura (gostilna)
• Interes skupnosti (kulturno in turistično društvo)

Naravne in kulturne danosti Sočerge in okolice so izdatne. Lahko bi jih izkoristili in ustvarili Istrski park, kjer bi obiskovalci doživljali Istro skozi njene zgodovinske sloje, pa tudi zadovoljevali potrebe sodobnih turistov: individualna izkušnja, vživljanje in osebno izkušanje, prijaznost domačinov, kulinarična doživetja in polno trajnih sporočil bivanjske kulture z lokalno identiteto.

EKO muzej

Dobra praksa valorizacije naravnih, zgodovinskih in kulturnih danosti je EKO muzej.

• instrumenta, ki ga oblasti (s strokovnjaki, znanstveniki in njihovimi viri) in lokalno prebivalstvo (z znanjem, individualnimi pristopi) zasnujejo skupaj
• kot ogledala, ki ga postavljajo ljudje sebi, da bi v njem prepoznali lastno podobo in skozi njo ravnanja nepretrganih generacij svojih prednikov ter kot ogledalo svojim obiskovalcem
• kot prikaz človeka v njegovem naravnem prostoru, kakor sta si ga prilagodila tako tradicionalna kot industrijska družba
• kot izraz časa od pred pojavom človeka, pa do danes. Ekomuzeji ponujajo tudi vpogled v prihodost, ne le kot usmerjevalec razvoja, temveč tudi kot mesto zbiranja relevantnih informacij, mesto kritičnega razmisleka in dialoga o prihodnosti
• kot laboratorij raziskav ljudske preteklosti in sedanjosti
• kot šola, ki z izobraževanjem za raziskovanje, varovanje in ohranjanje dediščine povezuje ljudi ter jih spodbuja k boljšemu razumevanju vprašanj lastne prihodnosti
• kot konservatorsko središče, ki pomaga pri ohranjanju, vrednotenju in razvijanju naravne in kulturne dediščine

Za delo eko muzejev je značilna tudi strokovna avtonomnost. Slednjo jim zagotavlja znanstveno delo kot osnova, ki jim omogoča, da se izognejo političnim in ideološkim manipulacijam, največkrat povezanimi z lokalnim in družbenim okoljem. Struktura oziroma organiziranost eko muzejev načeloma zagotavlja interes in zahteve treh stebrov eko muzejev:
• Upravni odbor, kjer so zastopani predstavniki muzeja in pooblastiteljev-lokalna oblast
• Odbor uporabnikov, kjer so zastopana različna lokalna združenja - sodelavci in partnerji
• Znanstveni odbor, v katerem visoko (najvišje) usposobljeni muzejski in znanstveni kadri eko muzeju zagotavljajo znanstveno utemeljenost in kredibilnost muzejske vsebine in sodelujejo v kreiranju vseh aktivnosti eko muzeja.

Dr. Maša Sakara Sučević, Pokrajinski muzej Koper

Viri:
Dr. Sakara Sučević, Maša. Gradišče Gradec pri sv. Kviriku. Gradivo za predavanje v Sočergi 15.09.2017, Pokrajinski muzej Koper
https://www.wikiwand.com/sl/LIDAR
Uroš Bočaj, Arheološka topografija Šavrinskega gričevja, 2016 (mentorica prof. dr. Biba Teržan), diplomsko delo