Današnji čas pač ni naklonjen ohranjanju teh povezav. Ljudje so se razselili, prihajajo novi od drugod, vezi se krhajo. Še vedno pa da misliti pripovedovanje starejših prebivalcev na podeželju, ki v tretjem kolenu najdejo skoraj vsakogar iz domačega kraja. Takšen primer so vasi Dolenjščine pod Sočergo in Hoduje na hrvaškem delu. Kljub izseljevanju so rodbinske vezi do kakšnih šestdesetih let po drugi svetovni vojni še vedno čvrste in zapomnljive.
Potem je šel svet iz stečajev. Toda nič ne de. Imamo priložnost da se posvetimo socio kulturni strukturi, ki je deloma preživela v današnji čas – rodovni skupnosti. Kaj s tem mislim, najbolje odseva strokovni članek Mojce Ravnik, ki je proučeval rodbinsko skupnost Zanigrada. Tako smo ohranili pomemben vpogled v razumevanje bivanjske preteklosti in sedanjosti Istre:
Zanigrad je do konca ohranil izredno jasno naselbinsko in sorodstveno sestavo [Ravnik 1996: 188–199]; Zanigrad obsega več kort, ki so razvidne enote vaške pozidave. V njih so živele rodbine oz. družinsko sorodstvene skupine: Bucaj – Tapc(i) in Bičaj(i), Rožnik – Čuhar(ji) in Čekalon(i), Markončič – Huč(i) in Minka.
Večje korte, kakršni sta bili Bičaji in Čuharji, so nastale v daljšem času in v več generacijah, v zadnji fazi pa je v njih živelo več družin. Manjše kmetije, kakršni sta bili Tapc (edino Tapcev, današnje hiše št. 1, v Franciscejskem katastru še ni) in Čekalon, pa so mlajše in v njih je živela po ena družina.
Odkar so se v vasi naselili Bucaj, Rožnik in Markončič, ni v vas prišel noben zet, tudi v vasi ni šel noben fant za zeta k drugi hiši, zato so ostali priimki isti. So se pa fantje poročali z nevestami iz drugih kort in iz drugih vasi. Neveste so prinašale s seboj domača imena in njihove družine oz. hiše so se nato imenovale po njih (Zazidka, Antonka, Minka), saj so potrebovali imena za poimenovanje posamičnih enot, ki so vse imele isti priimek.
Med vaščani so bile različne sorodstvene vezi. V kortah so bivali bližnji sorodniki, npr. družini bratov ali nečakov in njihovih potomcev. Znotraj kort se niso poročali, pač pa so neveste prehajale med kortami, tako da so si bili prebivalci kort v svaštvu, povezane so bile po sestrah, mamah, nonah, tetah, strinah; marsikatera mama, nona, teta ali strina je bila iz druge korte v vasi. Tako je imel marsikateri gospodar sestro v sosednji korti, oziroma je bil gospodinjin brat gospodar v sosednji; otroci so imeli v sosednji korti teto, tete so imele v sosednji nečake; otroci so imeli strniče (bratrance) in strnične (sestrične) po očetovi strani v domači korti, v sosedovi pa po mamini strani ali po teti, očetovi sestri.
Sosedski odnosi so bili prepleteni s sorodstvenimi. To, kateri sosedi so se pogosteje obiskovali, nakazuje neko daljnje sorodstvo, npr.:
Mi in Čekaloni smo bili v žlahti s Huči, s to Minko, so se nekaj vezali od starega, so se poročavali eden z drugim. Nona je bila teta od Hučev, bila je sestra Minkinega moža; mi smo z uno familjo prijatli še odkar smo živi, smo se dosti razumli in smo se dosti štimali v Zanigradi in se štimamo še danes; Ta Čuhar ni moja žlahta, nonoti naši so bili tri brati.
Moški kot dediči nepremičnin so ostali doma, s tem se je ohranila zaokroženost posesti. Tudi to je za razumevanje tesne povezanosti med vaščani zelo pomembno, saj jih niso razdvajali spori v zvezi z lastnino zemlje.
Nekatere opisane značilnosti bi našli tudi drugod v istrskih vaseh, vendar pa sta naselbinska in sorodstvena struktura redkokje tako jasni. Lahko si predstavljamo, kako bi bilo, če se Zanigrajci ne bi izselili tako popolnoma in na hitro, ampak bi ostali še v drugi polovici 20. stoletja vsaj nekateri domačini, ki bi si v vasi ustvarili družine. Sezidali bi nove hiše znotraj in zunaj kort, vanje bi se s porokami naselili zeti in neveste iz širšega kroga krajev (saj so načela virilokalnosti v tem času popustila, z večjo mobilnostjo in zaposlitvijo pa se je razširil prostor izbire zakonskih partnerjev), vas bi se razširila. Nove vezi in stavbe bi prekrile staro naselbinsko in socialno strukturo. Tudi odnosi bi postali zapletenejši.
V Zanigradu pa se je zgodilo nekaj izjemnega. Opuščene hiše so spomenik rodovne stopnje razvoja naselja, kajti v kortah so živeli rodovi oz. rodbine, izvirajoče iz skupnih prednikov. Ljudje so zapustili vas, ko je bilo mesto vsakega vaščana v sosedski in sorodstveni strukturi še jasno določeno, njihove medsebojne vezi pa močne. Stanje v vasi ob njihovem odhodu je tako vplivalo tudi na njihove odnose v poznejših letih.
Ne glede na to, kam so se odselili, je bila za Zanigrajce zadnja in edina močna vez s skupino ljudi, kateri so se čutili pripadne, skupnost vaščanov iz domače vasi, prepletena s sorodstvenimi vezmi, povezana s spomini in izročilom, v katerem je imela vas s cerkvijo sv. Štefana osrednji pomen. Ni le simbol in spomin, temveč je kot prizorišče njihovih srečanj, čeprav samo za praznik, še vedno pomemben prostor njihovega življenja.
Vir:
Ravnik, Mojca. Sv. Štefan v Zanigradu, praznik sorodstva, vasi in soseske. Ljubljana 2004, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU Novi trg 2, 1000 Ljubljana, Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
http://isn.zrc-sazu.si/files/file/Traditiones/Ravnik/Sv_Stefan_praznik%20sorodstva.pdf
