»Če bi Pirančani vedeli, kako edinstven dvižni most so imeli, ga ne bi nikoli podrli. Na takšnega bi bili ponosni celo v Benetkah. Mesto na laguni ima več kot 300 mostov, a niti enega podobnega. To bi bil prav lahko dragocen spomenik piranske zgodovine in pomorske dediščine na Jadranu,« je radovednežem v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran povedal gradbeni inženir in raziskovalec Gorazd Humar.

»Tak most je bil le na prvi pogled videti kot navaden ločni most, kakršnih imajo v Benetkah več sto (kamnite in opečnate). V resnici pa ni bil ločni, ampak je bil sestavljen iz dveh ločenih zgradb, ki se med seboj nista dotikali. Med obema strukturama je bilo približno 80 centimetrov praznine zato, da so lahko skozi to odprtino plule barke z jambori,« je pojasnil Gorazd Humar.

Dvižni mostiček v Piranu. Obudili bodo konstruktorski mostni čudež iz Pirana. Foto: Arhiv Pomorski muzej Piran

Ladijski prehod pod mostom je bil širok do 3,5 metra, zgornji del mostne konstrukcije je bil 2,5 metra nad morsko gladino in mornarji na ladjah, ki so pluli pod tem mostom, so morali kar precej skloniti glave, da niso udarili vanj. Toda najpomembneje je bilo, da je lahko pod mostom plula barka z jamborom, ki je šel »skozi« most. Čez odprtino v mostu je bila položena dovolj široka deska, pritrjena na verigo z utežjo. »Kar nekaj časa sem študiral, zakaj so imeli na mostičku takšno verigo z utežjo. Na voljo sem imel predvsem dve fotografiji, ki ju premorejo v Pomorskem muzeju Piran. Verigi z utežjo sta bili nameščeni na zunanji strani mostu zato, da so lahko mornarji s čakljo (temu rečejo domačini mezzomarinaio, torej kavelj na palici) s čolna potegnili verigo in z ene strani dvignili desko na mostu, na drugi strani pa to pohodno desko spet spustili in omogočili pešcem, da so lahko hodili čez. Tako je deloval piranski dvižni most. To je bil dobro preračunan mehanizem, saj ni bilo potrebne velike sile, da si to leseno pohodno desko dvignil in omogočil prehod plovila z jamborom.«

Dokaz piranske inovativnosti

Gorazda Humarja je most fasciniral s konstruktorskega vidika. S fotografije je poskušal najprej dojeti njegove dimenzije, pri čemer si je pomagal z ocenami velikosti na mostu posnetih ljudi. »Bil je zgrajen iz razmeroma dolgih (vsaj od tri do 3,5 metra) podolgovatih kamnitih blokov, ki so bili smiselno položeni drug na drugega po sistemu konzol, »balkonov«.

Morali so biti položeni preudarno, da so ohranjali nosilnost. To štejem za primer izjemne konstruktorske domiselnosti (upoštevati je treba, da so ga zgradili leta 1578), s potrebnim poznavanjem tako globalne stabilnosti posameznih delov mostu kot tudi celote. Izračunali so stabilnost kot problem napetostnih obremenitev v kamnu. Ta stabilnost je pogojena z ustrezno velikostjo kamnitih nosilcev in z ograjnim zidom, ki je dodatna protiutež kamnom, visečim nad morsko ožino. Postavili so jih do skrajnega roba, ko še ni bilo nevarno, da bi se prevrnili v morje,« je razložil. Temelje so zgradili iz sivega, lokalnega peščenjaka, kamni, ki so gledali iz morja, pa so bili iz belega apnenca, iz kamnoloma pri Rovinju, iz katerega je bilo narejenih največ palač v Benetkah.

Skica dvižnega mostu čez notranji mandrač. Dvižni most nekoč v Piranu. Foto: Arhiv Pomorski muzej Piran

Razumeti je treba, da je imel stari Piran do leta 1894 še en notranji mandrač – tam, kjer je danes osrednji Tartinijev trg. Piranski dvižni most je imel vsaj dve funkciji. Najprej je služil meščanom, da jim ni bilo treba hoditi okoli notranjega mandrača, in so tako lahko hitreje prišli iz enega dela mesta v drugega. Imel pa je tudi pomembno obrambno funkcijo. Verjetno je leta 1578, ko so ga zgradili, ta funkcija prepričala podestata in mestni svet, da so ga naročili. Močan kamniti most je namreč varoval prehod pred sovražnimi ladjami skozi ožino v samo jedro mesta. Levo in desno od dvižnega mostička pa sta stala dva obrambna stolpa. Most je bil torej nekakšen sestavni del piranskega obrambnega sistema. Stal je natančno na mestu, kjer je danes končna avtobusna postaja na Tartinijevem trgu. Del zidu enega od obeh obrambnih stolpičev pa je še danes jasno prezentiran.

Notranji mandrač so leta 1894 zasuli in nastal je današnji največji mestni (Tartinijev) trg. Maja tega leta so mostiček zato podrli. Zdaj je na tistem mestu obračališče avtobusov.

Vir:
https://www.delo.si/novice/slovenija/cudezni-piranski-dvizni-most.html