Ključno pri zgodbi okrog izgradnje Parenzane, je – tako kot pri izgradnji Južne železnice od Dunaja do Trsta – strateški razvojni vidik nekdanje avstrijske monarhije. Avstrijska monarhija je imela vizijo, imela je strateški, zelo dolgoročni pogled na razvoj. Večina ljudi se najbrž tega niti ne zaveda. Ne zavedajo se, da je bila izgradnja Južne železnice izjemno velik infrastrukturni projekt, ki je bil v funkciji spodbujanja industrijskega razvoja monarhije. Ne zavedajo se, da je šlo za dolgoročno načrtovanje industrijskega razvoja, s katerim je želela monarhija slediti razvoju ostalih velikih držav, predvsem Britanije. Ne zavedajo se, da je na Južno železnico monarhija vezala razvoj industrije, pri čemer je načrtno izgradila tako tržaško pristanišče kot železnico. Trst je služil kot vstopna točka za uvoz železove rude in premoga in da je v Trstu monarhija postavila plavže za topljenje železove rude, od koder je železne profile po železnici transportirala navzgor in v Sloveniji postavila železarne (predvsem Štore so bile vezane na Južno železnico), kjer so profile oblikovali v skladu s potrebami strojne industrije, ki jo je monarhija postavila v Wiener Neudorfu pred Dunajem. Ne zavedajo se, da so na tej osnovi odprli tudi premogovnike v Zasavju. Ne zavedajo se, da sta bila v podobni funkciji tudi železarna v Jesenicah (ter sedaj opuščena ozkotirna železnica do Trbiža, kjer so v plavžih talili železovo rudo) in železarna v Ravnah na Koroškem. Ta industrijski razvoj je bil skrbno načrtovan.
Večina ljudi se danes ne zaveda, da slovenske industrije ne bi bilo, če avstrijska monarhija ne bi imela te vizije in tega strateškega pristopa k razvoju. Ne zavedajo se tudi, da jadranskih plovnih poti in čudovitih svetilnikov, ki jih danes občudujejo vzdolž hrvaške obale, ne bi bilo ter da jadranska obalna mesta ne bi bila niti približno tako lepa (brez vseh teh mogočnih stavb upravnih enot in trgovskih družb in hiš uradnikov v službi monarhije ali pomorcev v zasebnih ladijskih podjetjih), če avstrijska monarhija njihovega razvoja ne bi skrbno načrtovala v funkciji spodbujanja dolgoročnega gospodarskega razvoja monarhije. Monarhija je vlagala ogromna sredstva v razvoj bazične infrastrukture, ki je nato služila zasebnim podjetjem, da so lahko razvijala industrijske obrate in trgovska podjetja vzdolž železnice in jadranskih plovnih poti.
Vse je bilo skrbno načrtovano. In bilo je zelo drago. Monarhija se je zavedala, da se te investicije ne bodo poplačale v 10, 20 ali 30 letih, pač pa da gre za stoletne investicije, ki se bodo poplačale na zelo dolgi rok prek nastanka novih podjetij in novih delovnih mest, ki bodo investicije poplačala na zelo dolgi rok prek bodočih davkov. Koristi iz naslova transportne infrastrukture se ne merijo s prihodki investitorja od uporabe infrastrukture, sploh pa ne na 10, 20 ali 30 let, pač pa se merijo z gospodarskim razvojem, ki ga ta infrastruktura spodbudi – torej z nastankom in razvojem kopice novih podjetij, celih gospodarskih dejavnosti in tisočev novih mest, ki so nastala, ker je nenadoma bila na voljo infrastruktura. Brez infrastrukture tega razvoja ne bi bilo. In noben zasebnik s kratkoročnimi poslovnimi interesi vam te infrastrukture ne bo šel gradit. Ker mu je pač malo mar za te širše strateške in razvojne učinke, zanima ga le lasten donos na investicijo na kratek ali srednji rok. Potrebna je država, nacionalni strateški premislek in vizionarske odločitve.
Si predstavljate, da bi avstrijska monarhija uporabljala podobno izjemno kratkoročno računovodsko vizijo, kot (zdaj že nekdanji) minister Mramor ali njegovi evro kolegi?! Si predstavljate, da bi v monarhiji želeli, da se jim investicija v Južno železnico povrne v desetih ali dvajsetih letih?! Si predstavljate, da uporabljajo enako gospodinjsko logiko kot četrt ekonomsko pismeni in razvojno topoumni novinarji poslovnega časopisa, ki mislijo, da si mora vsako podjetje samo izgraditi vso potrebno infrastrukturo za lastno delovanje in da država tukaj nima kaj početi (ker bi to zahtevalo financiranje države in davke)?! Če bi avstrijska monarhija sledila tej topoumni kratkovidni logiki, bi ostala nerazvita kot Mongolija ali Afganistan, slovenske industrije in Slovenije kot najbolj razvite nekdanje jugoslovanske republike pa ne bi bilo, pač pa bi bili na ravni Kosova izpred leta 1945. Slovenija je danes relativno razvita, ker se je nekdo (avstrijska monarhija) zelo dolgo nazaj odločila, da nam izgradi infrastrukturo in da naše otroke prisili, da hodijo (v zastonj, javne) šole.
Tudi Parenzana je bila izgrajena v tem strateškem razvojnem duhu. Ko kolesarite po teh odročnih kolovozih opuščene ozkotirne železnice po hribovju od Grožnjana proti Oprtalju ali od Motovuna proti Višnjanu, se sprašujete, zakaj hudiča je avstrijska monarhija v to vukojebino izsekala in vgradila za 123 kilometrov železniške proge, ki niti slučajno nikoli ne bo mogla biti rentabilna sama po sebi. In če ne trpite pod računovodskim sindromom ali topoumnostjo, vam razum ponudi jasen odgovor: ker je želela gospodarsko razviti Istro, odročne kraje povezati s Trstom in Porečem in jim omogočiti, da tja vozijo vino, olje, sadje in zelenjavo, ribe, sol in kamen. S tem, ko je odročne kraje Istre povezala z obalo in Trstom, jim je omogočila razcvet, razvoj kmetijstva, solinarstva in industrije, ter nova delovna mesta. Brez tega bi notranjost Istre demografsko opustela, ekonomsko pa je ne bi bilo.
Parenzano je kasneje sicer povozil tehnični napredek z razvojem avtomobilov (kamionov) ter na koncu italijanska fašistična strategija zatiranja “kolonij”, toda v času načrtovanja je dala tehnološko pravi odgovor na strateško vprašanje razvoja Istre. Parenzana nikoli ne bi bila ekonomsko rentabilna, zato je monarhija subvencionirala zasebno družbo, ki je imela koncesijo nad progo (za 75 let) oziroma ji plačevala razliko do tržnih prihodkov.
Avstrijska monarhija je bila prosvetljena. Imela je vizijo in strateški dolgoročni pogled. Srečni smo lahko, da smo bili stoletja pod avstrijsko monarhijo, ki nam je ob obveznem šolstvu prinesla infrastrukturo in razvoj industrije. Si predstavljate, kaj bi bilo s Slovenijo, če bi imeli to nesrečo, da bi bili pod italijansko ali britansko oblastjo? (poglejte si, kaj se je zgodilo z Indijo ali Kitajsko v času britanske nadvlade in kako se je godilo italijanskim kolonijam). Si predstavljate, kaj bi bilo s Slovenijo, če bi naši vladarji v preteklosti bili kloni Mramorja, njegovi svetovalci pa (… sami dodajte pridevnik …) novinarji poslovnega časnika?
No, Avstrijci še danes sledijo temu dolgoročnemu strateškemu premisleku. Pospešeno vlagajo v razvoj železniške infrastrukture (več kot 25 milijard evrov v desetih letih) in pospešno kupujejo logistična podjetja na ozemlju nekdanje Avstro-Ogrske. Želijo si gospodarsko obvladovati logistične poti v regiji (nekdanji monarhiji), da bi lažje kontrolirali in spodbujali svoj dolgoročni gospodarski razvoj in seveda omogočili zaslužek svojim podjetjem.
Pri nas pač tega strateškega razvojnega razmisleka ni. Nimamo genov za velike stvari (z nekaj izjemami). Na mentalni ravni ostajamo nacija hlapcev s topoumnimi voditelji in topoumnimi medijskimi histeriki.
Celoten prispevek je na tej povezavi.
Ne morem si kaj, da ne objavim tudi enega od komentarjev na istem mestu:
SLOPATRIOT pravi:
avgust 12, 2016 na 14:43
Jože, kapo dol za ponovno vrhunsko napisan prispevek, podkrepljen z dejstvi. Mislim, da minister Gašperšič tega ne bi razumel tudi, če bi ga 100x prebral. Zakaj? Ker človek pač nima dometa, ne razume, je pa dr. ki ne razume. Torej potem se sprašujem kakšne znanstvenike imamo v Sloveniji. Niti osnovnih razlag ne razumejo. Ravno tako odličen komentar g. Metoda Di Batiste.
Tudi jaz veliko stvari ne razumem in še najbolj me moti, da ne razumem, zakaj slovenci nismo sposobni sestaviti ekipe, ki ima vizijo in patriotski čut do naše dežele? Jože razume, Metod pravi na glas, -> levi in desni so si lepo razdelili…
In zato se kolo nikamor ne zavrti. Meni je vseeno kam se zavrti samo, da se. Brez pretoka energije pomeni stagnacijo in tukaj smo mi že nekaj let.
Razmišljanje Cerarja in njegovih ministrov je v stilu – “Kupil bom telico le v primeru, da se v enem mesecu zredi za 200 kg”. Butale press.
Vir:
https://damijan.org/2016/08/08/parenzana-kot-simbol-avstrijskega-razvojnega-modela/
