Toda fasade istrskih hiš so bile ometane! Kako in koliko , je bilo odvisno od (pre)možnosti graditelja. Če hiše niso bile ometane, so bile vsaj široko zafugirane, ker so tako investitorji prihranili pri malti. Omet ali močno fugiranje sta bila pomembna zaščita kamna, izolacija. Zato mi pri obnovi včasih predpišemo, da se hiša omeče, čeprav je danes kamen postal nekakšen lepotni ideal. Včasih ni bil nič drugega kot gradivo za hišo, in da bi gradivo čim dlje zdržalo, ga je bilo treba zaščititi, ometati. Če hiša ni bila ometana, je to torej bilo zaradi pomanjkanja sredstev, ne pa zaradi estetike«, pravi Eda Benčič Mohar, višja konservatorska svetnica iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine, organizacijska enota Piran.
Istrske hiše so res nekaj posebnega in ena od umetnin je tudi Bržanova domačija v Smokvici. Dr. Ivan Sedej jo je uvrstil med sto najlepših kmečkih hiš v Sloveniji, saj gre za sijajen primer istrske kmečke arhitekture.
In zgodilo se je, da je ena najlepših domačij – krasi jo čudoviti baladur (zunanje stopnišče, vhod v bivalni, stanovanjski del), posebno podobo z dvoriščne strani, pa ji je dajalo kar osem ali devet voltov, obokov na dvorišču – začela propadati. Domačija je bila ena redkih v vasi, ki je že nas začetku 18. stoletja na dvorišču imela lasten vodnjak.
Kaj še lahko pokaže Bržanova domačija? Denimo triplastno gradnjo, značilno za stare istrske hiše. Zidovi so bili namreč debeli 40 do 50 centimetrov, zunanja in notranja plast kamnita, vmes pa so metali celo koruzne storže, zemljo, različne odpadke, ki niso gnili; vse za nekakšno izolacijsko plast.
Bržanova domačija pa je zanimiv primer, kako so se hiše v Istri prilagajale prostoru, ki so ga imele na voljo za svojo širitev. Vedno pa z mislijo na glavno južno ali jugovzhodno orientacijo čelne strani z okni in vrati, medtem ko je imela severna stran čim manj odprtin. Vsakdanje in značilno za istrske hiše je tudi to, da so grajene iz peščenjaka, ki so ga graditelji dobili v bližnji okolici pri čiščenju njiv ali pa iz priložnostnih bližnjih kamnolomov, ki so jim rekli kave.
Po hišah, s katerih je odpadel omet, se vidi, s čim so bile grajene. Ne povsod samo s sivim peščenjakom. Krkavče, ki stojijo na vrinjenem pomolu iz apnenca, že imajo veliko hiš, kjer se mešata peščenjak in apnenec; zato so hiše nekako pisane. Podobno lahko opazimo v Pavličih, kjer se pričenja apnenčasti greben. Gradnja se razlikuje tudi zaradi različne kakovosti peščenjaka. Ta ni povsod enak. V okolici Gradina je t.i. gradinski peščenjak in tam je gradnja čudovita, pravilna s kamnom, ki se da krasno oblikovati, ker ni tako lomljiv. Zato so Gradin, Brezovica, Abitanti po podobi lepši kot nekateri drugi kraji. Pa ne zato, ker bi bili ljudje večji mojstri. Preprosto zato, ker so imeli velike kamne lepše oblike in pravilnih oblik in s takimi je bilo lažje graditi lep(š)e hiše.
Sicer pa ljudje takrat niso gledali na estetiko; delali so s kamnom, ki so ga pač imeli. Izjema so erte za okna in vrata ter kantoni – vogali hiš. Pravijo, da je dober kamnosek v enem dnevu lahko izdelal eno vratno erto, klesano iz treh strani. Toliko v premislek, kako se pogosto ravna z ertami iz starih hiš kot z običajnim brezvrednim kamenjem. Praviloma so erte kupovali pri kamnosekih, zlasti tistih dlje v Istri, zato so skoraj običajno iz apnenca in akcentirajo zid iz plavca – peščenjaka.
Kantoni – vogali držijo hišo pokonci. Če ni bilo naravnega kakovostnega kamna, jih je bilo treba klesarsko obdelati tako, da so tesno nalegali eden na drugega in izmenjaje vezali na obe strani zida. Med njimi ni smelo biti škajic – kamnitih ploščic za zadelovanje. Ostale dele zidov so gradili iz kakršnegakoli kamna. Kamne za kantone pa se je dalo v kamnoseških delavnicah tudi kupiti in so bili enako vredni kot erte.
Tako sem slišal od pokojnega Angela iz Šekov, ki mi je skupaj z bratom , učenim kamnosekom Tonijem opravil skoraj vsa dela s kamnom na Mihotovi domačiji, da sta njegova noniča cela tri leta gradila kamnito hišo v Karlih. Slednjo sem videl še s streho – pravi mojstrski izdelek za katerega ve malokdo.
Hiše v Istri imajo tloris pravokotnika, kjer krajša stranica ne presega 6 ali 6,5 metra. Sedem metrov je že redkost. V Sočergi in pod njo vemo samo za tri takšne hiše, kar daje vedeti, da je šlo za bogataške kmetije. Običajne notranje mere istrske hiše po širini so okoli pet metrov, kar je zahtevalo lesene trame – grede, praviloma hrastove, dolžine okoli 6 m, ki so izkustveno brez težav nosile leseni pod med etažami.
Sicer pa je bilo pri gradnji istrskih hiš vse zelo premišljeno. Severna ali severno vzhodna stran sta bili vedno v celoti zaprti, proti jugu pa je bila hiša odprta in z okni. Hiše imajo dve do tri etaže – vse v tehniki suhozidne gradnje - streho dokaj položno in danes pokrito s korci s tem, da so širino zida na strehi vedno pokrivale kamnite skrile, ki so previsovale zid za vsega okoli 20 centimetrov in hkrati preprečevale vdor vode v notranjost zida. Tako istrske hiše ne poznajo širokega napušča, dopuščajo, da vroče sredozemsko sonce ogreva zidove, za hlajenje pa so uporabljali pergole – latnike, ki so že neizbežni sestavni del istrskega dvorišča – korte.
Gradbeni elementi, ki dajejo istrskim hišam poseben pečat so dimniki, baladurji – zunanja stopnišča, vhodni portali, ognjiščni prizidki, stensko in dvoriščno kamnito pohištvo, škure – tipična istrska lesena polkna, pa seveda okolica hiše oziroma njena korta s kamnitim vodnjakom, škafo – kamnitim umivalnikom, kamnito mizo, mejnimi suhimi zidovi, murvo in vinsko trto, pomožnimi objekti kot so prkati - svinjaki, kantine - kleti, kamnite lope,travo in škrloni – debelimi kamnitimi talnimi ploščami, ki jih kot beton utrjuje zatravljeni stik med njimi.
Na popotovanjih po Istri je mogoče na podeželju še vedno najti kakšen brezimeni romanski portal iz 16. stoletja – kakšno bogastvo!
Istrskim vasem dajejo gornji elementi poseben šarm. Vse to je mogoče predstaviti na enem mestu, denimo v in na Bržanovi domačiji.
Vir: Grča, Dušan (2001). Usoda istrskih hiš, ujeta v zidove Bržanove domačije. Delo, četrtek, 9. avgusta 2001
