Za tipološko oznako teh stavb je smiselno uporabiti termin patricijska vila. Vile so bile antipod patricijskih palač v obalnih mestih.

Nastajale so po vzoru večjih vil na ozemlju Beneške republike in so bila središča razpršenih posesti patricijskih družin. Zelo omejeni obseg te publikacije onemogoča sistematično topografsko obravnavo vseh teh stavb. Opozoriti je mogoče le na najpomembnnejše, kiso jih imele zlasti plemiške rodovine Barbabianca, Bello, Borisi, Carli, Gavardo, Gravisi, Grisoni, Madonizza, Manzini, Sabini, Tacco, Tarsia, in Totto. Številne med njimi so v zadnjih desetletjih opustili, povsem prezidali ali nadomestili z novimi stavbami.

Njihovo usodo je dokončno zapečatila sklenitev Londonskega sporazuma leta 1954, s katerim je cona B Svobodnega tržaškega ozemlja pripadla Jugoslaviji. Takrat so se njihovi dotedanji skrbniki večinoma odselili v Italijo, novi priseljenci pa se z njimi nikoli niso poistovetili. Večino vil so spremenili v večstanovanjske stavbe in jih ločili od okolja, ki je naglo začelo izgubljati tradicionalno kmetijsko podobo.

Novi priseljenci so stavbe, ki jih niso razumeli in ki so jim bile tuje, začeli kmalu neusmiljeno predelovati in prilagajati svojim potrebam. Ta proces je bil hiter in nenadzorovan, tudi zato, ker velike večine vil, drugače kakor denimo patricijske palače v obalnih mestih, slovenska spomeniška služba nikoli ni celovito obravnavala, ovrednotila in vpisala v sezname kulturne dediščine. Do sedaj so se zato v bolj ali manj okrnjenem stanju ohranile le redke. Ne najdemo jih v nobenem pregledu arhitekturne dediščine na Slovenskem. Njihova usoda je negotova.

Ta zapis je najbrž njihov rekviem.

Vir:
Sapač, Igor. Gradovi, utrdbe, dvorci, vile v Slovenskem primorju in bližnji soseščini, Uvod: Ljubljana: Viharnik, 2014, str. 45