Na to konservatorska stroka odgovarja z vedno večjim opozarjanjem na pomen avtentičnosti dediščine. Pri stavbni dediščini to poleg vsebine in načina življenja, ki ga dediščina omogoča, vključuje tudi način izvedb, uporabo tradicionalnih tehnologij in gradnjo z originalnimi naravnimi gradivi.

Tako so se izoblikovala načela poseganja v dediščino, ki zapovedujejo:
1. Dediščino je bolje in ceneje vzdrževati kot obnavljati;
2. Kadar je treba posegati, omeji poseg na minimalno nujnost (načelo minimalne intervencije);
3. Če je zaradi ogroženosti treba dodajati sodobno izvedbo, jo dodaj tako, da jo bo v prihodnosti mogoče brez škode tudi odstraniti in nadomestiti z boljšo (načelo reverzibilnosti);
4. Če uporabljaš sodobne materiale, ti ne smejo škoditi originalu (načelo kompatibilnosti).

Posegi v stavbno dediščino postajajo vse subtilnejši, kajti vse močnejša je zavest, da so le avtentične stvari nekaj vredne, ponaredki pa pač za potrošno rabo. In to velja tudi za stavbno dediščino. Izkušnje preteklih posegov so se izražale v spoznanjih, da dediščine ne moremo obdržati po metodah, v katerih veljajo pravila za novogradnje, kajti vnašajo nezdružljiva gradiva, garancijske roke (ki so primerljivo s starostjo dediščine smešno kratki) in včasih zaradi neznanja tudi drage in nepotrebne posege. To gradbeni kot konservatorski stroki nalaga nove naloge: spoznavati tehnologije in gradiva dediščine, ponovno pridobivati naravne materiale, usposabljati izvajalce.

Vsekakor so to drugačni pogledi in motivi od gradnje novega in današnje rutine obnavljanja. A treba jih bo osvojiti, sicer bomo na izgubi mi, predvsem pa naši nasledniki. Cilje je avtentično dediščino ohranjati za prihodnost, ki potrebuje eno samo garancijo: ne povzročiti ji zaradi neznanja in nespoštovanja še dodatne škode!

Vir:
Kavčič, Mateja (2006). Pomen uporabe naravnih gradiv pri obnovi stavbne dediščine. Gradbenik 7-8/2006, Ljubljana. Tehnis, d.o.o.