Mnogokrat slišan očitek romanticizma, zahtevanja nemogočega, zviševanja stroškov zaradi nemogočih zahteva varuhov dediščine je stalnica gradbišč in pogajanja z izvajalci. Zakaj pravzaprav konservatorji (oziroma popularnejše imenovana »spomeniška služba«) pri prenovi dediščine vztrajajo na čim manjšem spreminjanju stavbnega gradiva, na uporabi naravnih gradiv in na izvedbah v tradicionalnih tehnologijah?

Konservatorstvo in trajnostni razvoj
Temeljna naloga službe varstva dediščine, ki z raziskovanjem in poznavanjem dediščine vrednoti njen pomen, je ohranitev teh vrednot prihodnjim rodovom. Pri tem izhaja iz kriterijev kot so zgodovinska pričevalnost, avtorstvo, stilne in likovne vrednosti, tehnična izjemnost itd. v preteklem delovanju stroke so bili to ključni kriteriji, s pomočjo katerih so določili pomen posameznega predmeta, stavbe, naselja ali kulturne in naravne krajine ter so ga tako varovali kot vrednost, s katero izkazujemo svoje kulturne dosežke, razvoj svojo identiteto. Vendar se z razvojem spreminjajo tudi pomen in vloga dediščine.

Sodobni način življenja, industrializacija in neustavljiva proizvodnja novih dobrin so prinesli drugačen način življenja, ki je z izkušnjami preteklih generacij popolnoma prekinil. To se morda najostreje odraža v gradbeniški stroki in stavbna dediščina je ena od »žrtev«, ki je tej ekspanziji najbolj izpostavljena. Polege tega, da smo v zadnjih desetletjih (od tega največ v zadnjih letih) porušili mnogo svojih arhitekturnih spomenikov, tudi njihove obnove niso zavidanja vredne. Vanje smo vgradili armirano-betonske plošče, jih ometavali s cementnimi ometi, lesene dele prepojili z umetnimi premazi, vgrajevali plastična okna, celo restavrirali prekomerno, tako da se na koncu ve sveti kot novo. Ustvarjali smo ponaredke, namesto da bi ohranjali originale. S tem se je tudi izoblikoval zelo zakoreninjeni okus: staro je lepo le, če se sveti, medtem ko je objektov s pravo patino starosti vse manj. Pomembni spoznanji konservatorske stroke iz obdobja prekomernega obnavljanja sta, da je uporaba neprimernih gradiv pri obnovi lahko škodljiva originalu ter da vsak objekt s spreminjanjem v neko novo stanje izgubi del svoje vrednosti.

Na prehodu v novo tisočletje je zavedanje o nevarnostih neomejenega trošenja naravnih dobrin sprožilo drugačen pogled na razvoj. V večji meri bo treba upoštevati zmožnosti okolja in spoštovati izkušnje iz preteklosti, ki so vedno izhajale iz teh možnosti. Vsa priporočila in mednarodni dogovori danes podpirajo trajnostni, sonaravni razvoj, ki upošteva omejene vire tega planeta in poskuša graditi na dolgotrajno pridobljenih izkušnjah preteklih generacij. Ni potrebno posebej dokazovati, da je dediščini in konservatorstvu ta pristop zelo blizu. Dejavnost varstva dediščine se je vključila v usmeritve trajnostnega razvoja in postala ena od panog, ki lahko s svojimi metodami dela in ohranjanjem izkušenj razvojno veliko prispeva.

S tem se je tudi vloga dediščine spremenila, ni več samo »nosilec« spomeniških sporočil, temveč postaja nosilec virov, znanj, izkušenj ter vsebin, ki sodobnemu človeku lahko bistveno oplemenitijo življenje. S tem je konservatorstvo postalo tudi panoga, ki ne da troši denar, temveč vložena sredstva vrača z dobičkom.

Ena od najpogostejših dobičkonosnih panog, ki ima koristi od kakovostno ohranjene dediščine, je seveda turizem in njegove cene so bistveno drugačne, če obiskovalcem ponujamo avtentično dediščino ali pa ponaredke.

Vir:
Kavčič, Mateja (2006). Pomen uporabe naravnih gradiv pri obnovi stavbne dediščine. Gradbenik 7-8/2006, Ljubljana. Tehnis, d.o.o.