Tako smo se morda ujeli v romansirane zgodbe o Šavrinkah, Aleksandrinkah, delavkah v tovarnah ribjih konzerv (slednjih sploh še nismo prepoznali), ki pa so bile zgolj prvinski odgovor zaradi preživetja na istrski zemlji in – globlje, prisilna in obupna bitka proti raznarodovanju.
Šavrinke smo pomensko identificirali z upornostjo, iznajdljivostjo in vztrajnostjo pri preživetju v težkih časih do mere, da so postale identitetni istrski simbol. Pričujoči članek pa ponuja širšo sliko, v katerega so bile prisilno vpete.
Tako Bruno Volpi-Lisjak v svojem članku Ženska delovna sila v ribjih tovarnah v Izoli in Kopru….«:
V začetku 20. stol. so bili Slovenci in Hrvati v Istri v glavnem kmetovalci na lastnih posestvih, ki so bila po razsežnosti tako majhna in revna, da so se komaj preživljali. Okoli obalnih mest so delali tudi na večjih posestvih bogatih meščanov in posestnikov. Hudo jim je bilo v letih, ko so se je pojavljale suše in druge naravne neprilike. Da bi premostili take krizne čase, so se zadolževali. Če ni bilo drugega izhoda, so se zatekali k raznim kmečkim posojilnicam in hranilnicam, ki so bile v Avstro-Ogrski zelo razširjene in so igrale veliko pozitvno socialno vlogo. Še po prvi svetovni vojni je bilo v Zadružno zvezo v Trstu včlanjenih 140 zadrug, med katerimi 86 kreditnega značaja, ki so bile krepka opora slovenskim in hrvaškim kmetom (Čermelj, 1974, 159).
Po italijanski zasedbi Istre se je njeno ekonomsko stanje znatno poslabšalo. Brezposelnost je bila velika in mnogi Istrani, so si ki prej pomagali z delom v mestih in pri državnih javnih delih, so bili brez stalnega vira zaslužka. K temu je treba dodati še skrčenje prejšnjega za Istro bogatega tržišča srednje Evrope, ki ga je le deloma nadomestilo revno italijansko, zmanjšan promet tržaškega pristanišča in ekonomski propad prej cvetočega Trsta. Negativno je na Istro vplivalo tudi doseljevanje italijanskih državljanov, pri katerih je prevladovalo mnenje, da so zasedene pokrajine, t.i. "nuove provincie" nekak bogat eldorado, ki jim zasluženo pripada kot nagrada za prelito kri na fronti. Celo istrsko morje so italijanski ribiči imeli za svoj plen in so se začeli priseljevati iz Neaplja in Sicilje na škodo domačinov (Volpi Lisjak, 1995, 303-309).
V takih ekonomskih razmerah se je začela bolj vidna in konkretna raznarodovalna politika do etnično slovenske in hrvaške Istre ter Slovenskega primorja, ki je bila orodje dolgoročne strategije iredentistov (Combi, Valussi, Madonizza, Luciani idr.) in je delno uspevala že za časa Avstro-Ogrske, ko so občinske administracije preprečevale ustanavljanje slovanskih šol in organizaciji "Lega Nazionale" dovoljevale odpirati italijanske šole na slovanskem ozemlju (Vivante, 1912, 169-172). Ne gre pozabiti, da je po letu 1880, organizacijo in vodenje te strategije prevzela framasonska loža Grande Oriente v Rimu, ki je imela podružnico Alpi Giulie v Trstu. Ustanovili so tudi društvo Pro Patria, ki pa je bilo ukinjeno. Obudili so ga leta 1891 pod novim imenom Lega Nazionale, kot množično iridentistično organizacijo, ki obstaja in deluje še danes, še vedno z istimi cilji. Njeni glavni protagonisti so bili Venezian, Caprin, Doria, Geiringer, Mayer (ustanovitelj časopisa Il Piccolo) in drugi framasoni, ter bogati judje. Njihove organizacije so dobivale znatne podpore iz Kraljevine Italije. (Omeniti velja, da tudi glavni režiser protislovenske propagande po sprejetju Osimskih sporazumov, Cecovini Čehovin, pripada tržaški framasonski loži, kar dokazuje, da je tudi danes iredentistična strategija še vedno enaka) (Sirovich Isaak, 1996, 111-138).
Vse to potrjuje, da italianizacije Istre in Slovenskega primorja z odrivanjem slovanskega življa Istre ne gre pripisati zgolj fašizmu, kot bi danes hoteli nekateri krogi, temveč omenjeni dolgoročni italijanski strategiji, ki traja več kot stoletje in se še nadaljuje, ne glede na spreminjanje politične situacije, strank, vpliva katoliške cerkve, državnih ureditev in meja.
S pojavom fašizma, ki je na italijanski vzhodni meji imel posebno napadalno obliko v primerjavi z drugimi deli Italije (dobil je tudi poseben vzdevek fascismo di frontiera), je raznarodovanje tod dobilo velik zamah po zaslugi podpore centralnih oblasti in skrbno izdelanih načrtov, ki so predvidevali: izvajanje močnega davčnega pritiska do take mere, da bodo kmetje prisiljeni zapustiti svoje imetje in se bodo nanj lahko priselili Italijani; uničenja vsake obstoječe gospodarske dejavnosti Slovencev in Hrvatov; asimilacijo z ukinitvijo njihovih šol in splošno prepovedjo rabe njihovega jezika, celo pri verskih cerkvenih obredih; spodbujanje njihove urbanizacije in emigracije; brisanje vsake neitalijanske sledi s prisilno menjavo priimkov, geografskih in ledinskih imen itd.
V praksi so začeli takoj pobirati davke; te naloge niso več opravljali državni uradi, temveč privatne družbe, v glavnem banke, ki so si pridrževale 10% provizijo, in davki niso bili več določeni na osnovi točnih ocen katastrskih donosov parcel.
Prva skrb nove oblasti je bila postopna ukinitev celotne mreže kmečkih zadrug, hranilnic in posojilnic, ker so bile glavna opora kmetov za prebroditev kriznih časov. To ni uspelo tako hitro, kot je bilo predvideno, tako da je leta 1927 fašistični federal v Trstu javno izrazil svoje nezadovoljstvo in izjavil, da slovenski denarni zavodi morajo izginiti. To se je res zgodilo s tem, da je tržaški prefekt Fornaciari leta 1929 razpustil Tržaško zadružno zvezo (Čermelj, 1974, 162).
Na tak način so kmetje, brez sleherne opore, postali lahek plen špekulantov in bank, saj so se že leta 1924 pasivne obresti za posojila povečale od prejšnjih 5% na 25% in tudi prošnje za posojila so postale resna ovira, ker je bilo treba najeti in plačati geometra za oceno imetja ter notarja za hipoteko. V primeru nezmožnosti plačevanja mesečnih zneskov dolga pa so kmetom lahko zarubili živino, pohištvo ter celo orodje in pridelek, kar je bilo v času Avstro-Ogrske prepovedano. Ko je znesek neplačanega dolga dosegel določeno višino, je bila kmetija pod hipoteko zarubljena in prodana (Gherardi Bon et al., 1985, 194).
Davki so se postopoma večali in nastajali so še novi, komunalni, kot npr. davek na zakol prašiča. Ekonomski pritisk je tako narasel, da je kmalu postala očitna razlika med Venetom in istrsko-primorsko pokrajino. Po statističnih podatkih ministrstva za finance so v Venetu davki na prebivalca znašali 7,3 Lit, na obravnavanem ozemlju pa 32,4 Lit. (Apih, 1966, 179). Stanje se je iz dneva v dan slabšalo, ker pridelki niso več zadostovali za plačevanje davkov. Začelo se je izseljevanje v Južno Ameriko, kajti nekateri so si v brezizhodnem položaju, rajši kot bi se dali izgnati s svoje prodane domačije, z zadnjim denarjem kupili vozovnico na emigrantskem parniku.
Kljub vsemu pa zaradi trdoživosti in navezanosti ljudi na svojo zemljo italianizacija ni dosegala začrtanih uspehov. Ministrstvo za notranje zadeve je bilo junija 1931 prisiljeno ukrepati in poslati priporočilo prefektom dežele ... naj se preuči ustanovitev posebnega zavoda, ki bi moral odvzeti domačinom njihovo zemljo v določenem ozemeljskem pasu ... Razlastitev bi se morala končati v teku 10 let in zemlja bi morala biti potem dodejena bivšim borcem in fašistom... (Apih, 1966, 275- 276).
In res, že 14. avgusta istega leta je bila ustanovljena zloglasna in med Primorci dobro znana finančna družba "Ente per la rinascita agraria delle tre Venezie". Njen statut in pravila niso bili nikdar objavljeni, le nekateri časopisi so kdaj namignili o njenih skritih namenih. Višek dejavnosti je dosegla leta 1935. Od leta 1934 do leta 1938 je "razlastila" 178 posestev in jih je dala 104 italijanskim družinam. Če k temu prištejemo še posestva, ki so šla na boben pred tem, se je število rubežev na Primorskem gibalo okrog 7000 (Kacin-Wohinz, 1990, 83). (Ta ista družba, nastala po načrtih fašizma, preimenovana kasneje v "Ente nazionale per le tre Venezie", je delovala še v povojnem času z istimi cilji; med drugim je zgradila stanovanjska naselja na razlaščeni slovenski zemlji Tržaškega primorja, v občini Devin-Nabrežina za istrske optante).
Število hipotek je tako naraslo, da je bila Istra v tem pogledu na prvem mestu v Italiji. Pomanjkanje gotovine je povzročalo prave družinske tragedije tudi v primerih bolezni, ker če ni bilo mogoče plačati bolniške usluge, je sodišče takoj ukrepalo z rubežem. Število živine je upadlo za 70%, ker so z njeno prodajo plačevali davke. Isto se je dogajalo z zemljo; informatorji iz bolj premožnih družin so potrdili, da so družine prodajale vsako leto po eno njivo, da bi se rešile popolnega rubeža. Statistični podatki kažejo tudi na veliko število samomorov, ker je ekonomska stiska nekatere privedla do brezupnega stanja, ko niso bili več sposobni preživljati svojih družin. Množili so se tudi ropi, kraje in pojavljali so se primeri banditizma.
Ta nesrečni proces razlaščanja je začel upadati ob začetku druge svetovne vojne in prenehal septembra 1943 s propadom Italije.
Vir:
Volpi Lisjak, Bruno (2005). Ženska delovna sila v ribjih tovarnah v Izoli in Kopru. Konzerviranje in soljenje rib. ANALES-ser.hist.sociol. – 11 -2001 1 (24)
