V svojem članku povzema takole: »Iz vsega tega izhaja, da je bil pri prizadetih (Istranih) glavni problem kako priti do denarja za plačilo davkov. V glavnem so za to skrbele ženske s svojim garanjem kot služkinje, perice in preprodajalke, kot znane Šavrinke, ki so pešačile iz raznih zalednih istrskih vasi do Trsta. Velika večina pa je skušala dobiti zaposlitev v izolskih in koprskih tovarnah za predelavo rib. Terenska raziskava med takimi je potrdila navedene stiske, saj je vsaka intervjuvana informatorka na vprašanje, zakaj so potrebovale zasluženi denar, brez oklevanja odgovorila, da je vse šlo za plačilo davkov. Iz tega lahko upravičeno sklepamo, da načrt o odvzemu slovenske zemlje v Istri ni uspel v veliki meri po zaslugi delavk v tovarnah za predelavo rib v obalnih mestih«.
Šavrinke smo pomensko identificirali z upornostjo, iznajdljivostjo in vztrajnostjo pri preživetju v težkih časih do mere, da so postale identitetni istrski simbol. Pričujoči članek pa ponuja širšo sliko, v katerega so bile prisilno vpete (O ekonomsko političnih okvirjih rabote istrskih žensk na tej povezavi), hkrati pa nam sporoča, da so istrske ženske prispevale k preživetju na zemlji morda v še bolj pomembni obliki – kot delavke v ribjih tovarnah.
Življenje delavk, zaposlenih v tovarnah ribje industrije pod Italijo
Ozemlje, od koder so prihajale slovenske delavke, je obsegalo skoraj vso Slovensko Istro od Dragonje do današnje meje z Italijo. Raziskava je pokazala, da za delo v tovarnah niso bili zainteresirani samo kraji okoli Kopra in Izole, temveč tudi zelo oddaljeni zaselki in vasi do hrvaške meje, kot Koštabona, Puče, Padna, Sv. Peter, Krkavče, ki v času Italije sploh niso bili povezani z obalo s prevoznimi sredstvi kot danes. Delavke so bile prisiljene pešačiti od doma do tovarn in po napornem delu spet domov ob vsakem vremenu. Razdalja po cestah, upoštevajoč tudi kolovoze, je dosegala v nekaterih primerih tudi 25 kilometrov. Ker človek pri hitri hoji lahko prehodi približno pet kilometrov na uro, so teoretično porabile pet ur samo v eno smer. Ob tej pripombi so intervjuvane informatorke objasnile, da je bila izbrana pot vedno najkrajša, po stezah, poljih in travnikih. Na poti proti morju so se spuščale tudi po strmih pobočjih, ker se jim je mudilo, da ne bi zamudile na delo. Večkrat jih je prvi opozorilni glas sirene posvaril, da kasnijo, tako da so z vrha pobočja prešle v pravi tek. Nazaj grede pa so šle bolj počasi, ubirale so bolj položno, manj naporno pot, saj ni bilo tovarniške sirene, ki bi opredeljevala čas vrnitve. Klepetale so, se šalile, prepevale in celo plesale. Težko je bilo ob deževnih vremenih, kajti pobočja in steze v nižinah so bile blatne in spolzke; še hujše je bilo ob sneženju in poledici. Nekatere ženske se še spominjajo, da je ob takih prilikah pot trajala po štiri ali pet ur; domov so prihajale, vse pokrite z ledom in snegom, šele okoli polnoči.
Zanimivo jih je bilo videti zjutraj na višinah, kako so prve iz najbolj oddaljenih vasi srečavale druge iz bližnjih, in vrste so se daljšale in večale proti obali, kot potoki, ki se zlivajo v rečice in te v veliko reko, ki se naposled izlije v morje. Tudi šum na cesti se je večal kot žuborenje gorskih potokov, ko se v njih proti nižini naberejo vode. Ob glasu sirene točno ob osmi uri so tovarne posrkale vase vse ženske; kar naenkrat je bilo vse tiho in ceste so ostale prazne.
Iz najbolj oddaljenih krajev je pot trajala približno dve uri in pol v eno smer. Tako so npr. ženske od Sv. Petra in iz Krkavč pešačile pet ur dnevno. Za jasno sliko njihovega fizičnega napora in stanja je treba dodati k temu vsaj osemurno delo, mnogokrat stoje in naporno, kot pri razkladanju rib in prenašanju zabojev. Vse to so opravljale ob skromni in malokalorični hrani. Pozimi so bile izpostavljene nizkim temperaturam, ob dežju pa so bile premočene do kože. Na delu se jim ni bilo mogoče zmerom posušiti, niso pa imele drugih oblek za zameno. To je povzročalo česte prehlade, bolezni dihalnih organov, pljučnico in tudi tuberkulozo, držanje rok po ves dan v mrzli vodi pa artritis. Statistični podatki iz tistih časov in znanstvena raziskava zdravnika M. Gioseffija La tubercolosi nella Venezia Gulia potrjujejo, da je bilo v Istri rekordno število smrti zaradi tuberkuloze, in to v večji meri pri ženskah kot pri moških (Gherardi Bon et al., 1985, 262).
V družinah, kjer ni bilo odraslih otrok, da bi pomagali pri kmečkih in domačih opravilih, so mlade delavke pred odhodom na delo morale poskrbeti za razna opravila, kot so krmljenje in molža živine, priprava drv, prinašanje potrebne vode za cel dan ljudem in živini. Po pričevanju informatork je bila oskrba z vodo v sušnem obdobju zelo naporno delo, ker je to odvzemalo dragocene ure spanja. Ko je namreč vaški izvir usahnil, so delavke vstajale celo ob treh zjutraj, ker je bilo treba daleč od vasi do nižjega izvirka in čakati v dolgi vrsti žensk, ki so polnile posode z vodo, saj je komaj curljala iz žleba. Ko so se vrnile iz tovarne, je bilo treba še pomagati pri hiši in na polju. Njihova fizična izčrpanost je bila taka, da so vse bile suhe in vitke; po podatkih informatork med njimi ni bilo niti ene debele.
Delavke so bile ponavadi mlade, saj so začenjale v tovarni delati že pri 14 letih. V družini je bila izbrana ena izmed sester, da bi šla delat v tovarno za zagotovitev denarja, druge so po navadi ostajale doma. Izbrana je v tovarni delala tako dolgo, dokler se ni odločila za poroko. Takrat jo je zamenjala, pri mnogoštevilčnih družinah, mlajša sestra. V primerih, ko si je ustvarila lastno družino in je morala nadaljevati delo v tovarni, so nastajale resne težave. Med nosečnostjo je morala delati do zadnjega dne, po porodu pa je ostala brez sleherne pomoči. Ko je spet začela delati, je otroka lahko dojila le ponoči. Slabe sanitarne razmere na delu, dolgo pešačenje do tovarne, fizična izčrpanost, slaba prehrana in skrbi niso omogočale normalnega življenja materam ob rojevanju otrok. O tem zgovorno pričajo statistike, ki kažejo največjo otroško smrtnost v okolju Izole in Rovinja, kjer je bilo največ žensk zaposlenih v tovarnah ribje predelovalne industrije (Gherardi Bon et al., 1985, 239).
Delavke, ki so se izkazale in vztrajale na delovnem mestu dalj časa, so res dobile višjo plačo, toda to so plačale moralno one same in njihovi otroci, posebno tam, kjer ni bilo dedkov in babic in so otroci ostajali doma sami. Informator iz Izole se še spominja, kako je vsak dan s hrepenenjem čakal večerni glas sirene in stekel dol po Šaletu naproti materi, ki se je vračala domov iz tovarne. V živem spominu sta mu ostala nepopisno prijeten občutek, ko ga je mati objemala, in toplota njene roke, ko je prijela njegovo, vso premraženo.
Delavke so bile zelo skromno oblečene. Pozimi so se ovile s črnim šalom, ki je služil kot pokrivalo na glavi ob burji in dežju. Plaščev in dežnikov ni bilo. Spodnje perilo je bilo doma izdelano, kot hlačke do kolen, dolge nogavice, tudi doma spletene. Krila so bila enobarvna, ponavadi dolga, bluze bele ali živo pisane; ko je zeblo so si podoblekle eno ali dve volneni majici domače izdelave. Za obutev so imele copate, izdelane iz debelega starega blaga, s podplati iz več slojev klobučevine. Vaški čevljar je na nekatere pribil kos obrabljene gume bicikla ali avtomobila. Take copate so veljale že za boljše, ker so dalj časa trajale. V toplih mesecih je bilo normalno, da so pešačile bose, s copatami v rokah, do prvih hiš v mestu. Na delovnem mestu ni bilo delovnih oblek, imele so samo predpasnik in ruto na glavi.
Problem higiene je bil zelo pereč, saj v tovarni ni bilo tušev, po delu so se lahko umile le pod pipo. V poletnih mesecih je bil smrad sardel neznosen in je ostajal dolgo v oblekah, v laseh in na koži. Tudi doma ni bilo dovolj vode, da bi se pošteno okopale. Mlada dekleta so bila zato zelo prizadeta, posebno ob nedeljah in praznikih, ko so se srečevale s fanti na plesih, kjer so še vedno neprijetno dišale po ribah.
Delovni urnik so naznanjale sirene, ki so se slišale daleč naokrog do bližnjih vasi. Prvič so se oglasile 15 minut pred osmo, drugič 5 minut pred osmo uro, tretjič točno ob osmih. Opoldne je sirena oznanjala kosilo, ob enih spet začetek popoldanskega dela, ob sedemnajstih pa konec delovnega dneva. Ob začetku dela so zaprli vrata in tiste, ki so malo zakasnile, tudi če samo minuto, so odbili pol ure plačila. S sireno so klicali na delo v tovarne tudi ob nedeljah in drugih izrednih prilikah, ko je bil ulov sardel velik in je bilo treba ribe takoj prevzeti in jih predelati, da se ne bi pokvarile. V takih primerih je bilo obvezno pohiteti v tovarno in opustiti vsak domači posel ali oddih. Tista, ki se tega ni držala, je dobila opomin, in po tretjem opominu, če ni imela tehtnega opravičila, so jo lahko odpustili z dela.
Kosilo so si nosile s seboj v lončku ali pa so se zadovoljile s kosom kruha in mlekom. Med kosilom je bilo prepovedano ostati v tovarni, zato so morale jesti zunaj po ulicah, kjer so pač mogle. Kot je povedala informatorka iz Izole, so nekatere italijanske delavke iz revnih družin zavidale Slovenkam, ker so imele v lončku juho s krompirjem, fižolom ali ješprenjem, one pa samo kos kruha. Dogajalo se je namreč, da v mestni družini, kjer je bil oče ali mož sezonski delavec ali najemni ribič, ob določenih časih ni bilo denarja. Take okoliščine so privedle nekatere delavke iz mesta do tega, da so brez denarja kupovale sladkor in olje v tovarniški trgovini Arrigoni, kjer so jim potem dolg odračunali od plače. Kupljena živila pa so takoj prodajale naprej za nižjo ceno, samo da bi dobile nekaj gotovine za nujne potrebe. Ko so očitale Slovenkam, da se jim boljše godi, so le-te odgovarjale, da morajo po pet ur pešačiti in po delu v tovarni delati še na polju, meščanke pa se lahko sprehajajo in poleti kopajo v morju. Vendar so bili odnosi med enimi in drugimi vedno dobri; večkrat se je dogajalo, da so Slovenke ob kosilu Italijankam iz mesta ponudile nekaj zalogajev iz lončka.
Včasih je bilo treba delati nadure, ob praznikih in celo v treh izmenah, od 6h do 14h , od 14h do 22h in od 22h do 6h. V takih primerih je bilo res hudo, ker so morale hoditi na pot ponoči. Ženske iz bolj oddaljenih krajev so bile pozimi in ob slabih vremenih prisiljene prespati v mestu. V najetih sobah je spalo tudi po šest deklet skupaj.
V tovarnah so rajši sprejemali zelo mlada dekleta, že pri štirinajstem letu starosti, ker so jim dajali minimalne plače. Delo se je dobivalo po priporočilih ali po dolgem čakanju pred tovarno. Nekatere brezposelne so po cele tedne vsak dan stale v vrsti v upanju, da se sprazni kako delovno mesto zaradi bolezni ali odpusta ali da trenutno potrebujejo več delovne sile. Ko je delavka dobila začasno mesto, ji je bilo lažje priti do stalne zaposlitve.
Zaposlitev se je začela vedno z navadnimi, težkimi deli, kot so izkrcavanje rib in njihovo prenašanje v skladišča. Vsa težaška dela so opravljale ženske; moških je bilo malo, in ti so bili specialisti, mizarji ali mehaniki. S časom so začetnice začele soliti, spirati in čistiti ribe, kar je pomenilo biti vedno z rokami v vodi, včasih tudi ledeni, ker so uvažali tudi zmrznjene ribe. Potem so po sposobnosti napredovale in prešle k delu v halah, kjer jih je sedelo po šest ali osem za vsako mizo in čistile slane inčune ter pripravljale filete. Obvezno so morale imeti lastni nož, brez katerega niso smele priti na delo. Pri vsaki mizi je bila voditeljica starejša, ki je usklajevala delo, zvijala filete, v sredo dodajala kapro in jih zlagala v pločevinke. Inčune so na mize prinašale druge delavke, ki so tudi odnašale odpadke. Na drugih mizah so pripravljale in zlagale v pločevinke sardele in druge vrste rib. V teh oddelkih so imele delovne norme za proizvodnjo vsake mize, kar je dajalo možnost večjega zaslužka, obenem pa obremenjevalo delavke do skrajnosti. Februarja leta 1927 je 600 delavk tovarne Arrigoni stavkalo pet dni zaradi previsokih norm in znižanih plač. Leta 1929 so spet protestirale za dosego znižanja norme, kar je pod fašizmom utegnilo imeti hude posledice.
Delavke so ob potrebi premeščali na katerokoli drugo mesto ali oddelek za kuhanje zelenjave ali marmelade. Starejše so delale v strojnih oddelkih, kjer so izdelovali pločevinke in pokrovčke. Stroji, ki niso imeli varnostnih naprav, so bili zelo nevarni. Nekaterim delavkam je odrezalo prste. V halah je morala vladati popolna tišina. Nekateri šefi so bili zelo kruti in so delavke zmerjali s psovkami. Neredko so ukazali: Ti, ti in ti takoj domov! Pod Italijo je bila slovenščina strogo prepovedana. Protestirati ni bilo mogoče, niti v poletnih vročih dneh, ko je bil zrak v halah zelo vlažen, zasičen z ribjim smradom in je temperatura presegala 40°C, da so nekatere ženske padale v nezavest. Informatorke iz tovarne Ampelea se spominjajo fašista Ettorija Stolfa, krutega in nečloveškega (verjetno slovenskega rodu), ki jih je zmerjal kot "maledette sciave" in je bil po vojni justificiran v Rovinju. Njegov brat Guido je bil drugače usmerjen, dober in še po vojni priljubljen šef oddelka. Spominjajo se tudi šefa stražarjev, Slovenca Panjeka, zglednega dobrega človeka, ki je bil finančni stražnik še pod Avstrijo. Njegov vnuk je sedaj docent na tržaški univerzi.
Ne glede na strogost so nekatere bolj smele lačne ženske vseeno pojedle kakšno ribico in kruh namočile v oljčno olje, seveda na skritem v straniščih. Iz tovarne ni bilo mogoče odnesti prav nič, ker je bila na vratih kontrola s strogim pregledom.
Vzdušje v tovarnah je bilo napeto zaradi stroge discipline, saj delavke niso smele niti odgovoriti na vsa nasilna dejanja vodij in zmerjanje, predvsem zaradi strahu, da bi zgubile delovno mesto. Tako stanje je trajalo tudi še med drugo svetovno vojno; posebna strogost je vladala v tovarni Ampelea, ki je bila leta 1943 proglašena za podjetje strateškega pomena za vojaške naloge in so nemške okupacijske sile v njej postavile svojega vojnega komisarja.
Vir:
Volpi Lisjak, Bruno (2001). Ženska delovna sila v ribjih tovarnah v Izoli in Kopru. Konzerviranje in soljenje rib. ANALES-ser.hist.sociol. – 11 -2001 1 (24)
