Bila je najlepša in najpametnejša med sestrami, a je bila, žal, slepa. Princi iz sosednjih dežel niso bili nič kaj navdušeni nad slepo ženo. Kljub kraljevemu velikemu trudu in bogati doti, princeske nihče ni želel za ženo. Kralj je obupoval. Oglasil se je sivolasi modrec z dolgo rumeno brado in kralju svetoval, naj pripravi javni razpis in snubcem ponudi, da sami povedo, kaj si želijo za doto. Kljub velikemu pompu in glasnim govoricam se je na razpis prijavil le ubogi kmetič. Ves preplašen je stopil pred kralja in s tresočim glasom povedal svojo željo. Kralj se je strinjal. Kmetiču in hčeri je dal čoln. Naslednji dan so z najmogočnejšo bojno ladjo v kraljestvu čoln odvlekli na sredo zaliva. Z ladje je kraljica v morje vrgla vrtnico in odisejada se je pričela. Dogovor med kraljem in kmetičem je bil, da obalo na kateri vrtnica pristane, kralj podari hčerki kot doto za nov začetek.

Čoln je za vrtnico plul sedem dolgih dni in devet noči. Osmi dan je zaplula v zaliv in pristala na peščeni obali. Kmetič je od navdušenja skočil na kopno, pokleknil, poljubil zemljo in rekel, naj se ta kraj upanja in novega začetka imenuje Port of roses (bil je namreč iz angleško govorečega področja). Kmetič in kraljična sta imela veliko otrok. Vsi so bili lepi, pametni in pridni, a žal so bili po mami, slepi. In še danes rod kmetiča in princeske iz daljne prekomorske dežele uspeva v kraju, ki nosi ime Portorož.

Ime kraja, v katerem živimo je zmagovalna kombinacija. Lepo gre v uho in v vseh jezikih sveta pomeni isto. Rože so lepe, dišeče in simbolizirajo ljubezen, mir, svobodo in ptičke in čebelice. In pristanišče rož oz. vrtnic je lahko nekaj najlepšega.

Vir¨ Mojmir Kovač. https://www.regionalobala.si/novica/sprehod-po-zanemarjenih-parkih-portoroza