NASELBINSKA DEDIŠČINA
Ponuja nam pomembno pričevanje o preteklem življenju, predvsem pa o ljudski graditeljski ustvarjalnosti na podeželju. Razen v ožjem priobalnem pasu so podeželska naselja grajena zelo strnjeno, z ostro začrtanim zunanjim robom. Največkrat stojijo na pobočjih in skalnih pomolih, vraščena v okolje. Njihovo podobo v veliki meri določajo naravne danosti: oblika terena, podnebje in razpoložljivi gradbeni material. Zato imajo stavbe v naseljih veliko skupnih značilnosti, kot so gradivo, orientacija, strehe, gabariti, fasadne odprtine ipd. Kljub temu je vsaka vas oziroma zaselek edinstvena celota, ki so jo izoblikovali še drugi dejavniki. Individualnost jim dajejo zlasti arhitekturni elementi, ki se pojavljajo v mnogoterih oblikah: baladurji, ganki, spahnjence, dimniki, strešni venci, konzole, zidne niše, hišni in dvoriščni portali ipd. V njih se ljudska ustvarjalna domišljija in smisel za estetsko oblikovanje kažeta z največjo raznovrstnostjo.
Tradicionalna naselja propadajo od petdesetih let 20. stoletja, ko se je pretežni del prebivalcev odselil. Danes je večina stavb v ruševinah, novi naseljenci pa ne spoštujejo varstvenih režimov za kulturno dediščino. Zaradi tega smo se odločili za čezmejni projekt »ABITANTI«, ki je potekal v okviru evropskega programa Phare. Cilj projekta je bil, pripraviti temelje za revitalizacijo značilne istrske vasi, tako da se ohrani kulturna dediščina kot njena največja kvaliteta in kot dragocen potencial za razvoj kraja. Končni izdelek delavnic: konservatorske, kmetijsko svetovalne in arhitekturne je idejna študija obnove tradicionalnih stavb/domačij s predlogi novih funkcij, ki lastnikom ponuja možnosti za vključevanje v različne programe razvoja podeželja.
ETNOLOŠKA DEDIŠČINA NA PODEŽELJU
Nepremična etnološka dediščina, med katero sodijo kmečke domačije, zaselki na nekdanjih veleposestvih, vodnjaki, perišča, napajališča, kapelice, idr., je pomembna, ker priča o nekdanjem načinu življenja lokalnih prebivalcev in ker se odlikuje z veliko estetsko vrednostjo. Od osemdesetih let 20. stoletja je Zavod vodil več obnovitvenih posegov na etnoloških spomenikih. Med prvimi je Tonina hiša v zaselku Goreli pri Svetem Petru, v kateri je etnološka zbirka z rekonstrukcijo stare oljarne in kmečkega stanovanja. Obnovljene Benkova hiša v Črnem Kalu iz leta 1489, Prkičeva hiša v Podpeči iz leta 1546 in hiša v Hrastovljah iz 17. stoletja predstavljajo najstarejši znani tip kamnite stavbe na tem območju. Leta 1988 je bil saniran dvoriščni portal Komarjeve domačije v Črnem Kalu. V Podgorju je prezentirana gotska kapelica sv. Antona. V Smokvici, na prehodu v flišno Istro, poteka obnova Bržanove domačije, kjer je nazadnje prebivala razširjena kmečka družina. Obnovljen je bil del kolonskega zaselka v Polju 29 pri Izoli.
Lastniki in lokalne skupnosti vse pogosteje dajejo pobude za obnovo etnoloških spomenikov in dediščine, kot so na primer Babalova kovačija v Podpeči, hiša s kamnito streho v Pregari, Mihotova domačija v Pisarih, Bincilova štala v Hrastovljah, vodno zajetje Loka v Svetem Petru, Smučova domačija v Črnotičah in Verbova domačija v Podgorju. Hiša od Brdinca v Loparju, hiša Vrešje v Krkavčah in Kapelučina hiša v Novi Vasi so lepi primeri obnovljenih enot, opremljenih z etnološkimi zbirkami.
Vir: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran, 2013. https://expydoc.com/doc/6970999/naselbinska-dedi%C5%A1%C4%8Dina---il-patrimonio-insediativo
