Prav v kotu na skrajni desni sedi na prestolu Smrt, upodobljena kot skelet z nekaj odvečnimi rebri in z režečimi se usti. Zlevico se opira na prestol, v desnici pa drži velik list v obliki knjige. Pred tem strogim zakonikom je v tleh izkopan grob, označen z ležečim križem. Ob njem je grobar pravkar odložil lopati in motiko. Ves sprevod je lepo urejen po parih, v katerih prijazna smrt vsakokrat spremlja po enega zastopnika raznih stanov proti grobu. Tu ni nobene izjeme.
Detajl mrtvaškega plesa
V mrtvaških plesih je predstavljena družbena hierarhija, ki je vizualizirana v celotni in vseobsegajoči stopnjevanosti družbenih rangov, segajoč od papeža in cesarja do kmeta in berača. Ta hierarhična stopnjevanost pa je izničena, postavljena pod vprašaj ali parodirana s figurami smrti, okostnjaki, ki (za razliko od z atributi in svečanimi oblačili opremljenimi, hierarhično upodobljenimi predstavniki družbene moči in oblasti) ne utelešajo živih teles, temveč zamisel sprevrnitve reda in hierarhije v enakost pred neizbežnim koncem v smrt, ki izniči vsako hierarhično razliko. Smrt tako izniči oboje: reprezentativno podobo in telo samo, enakost vseh stanov v tem dejanju pa je ena temeljnih potez mrtvaškega plesa.
Mrtvaški ples v cerkvi
Prvi je z okostnjakom v paru papež, za njim se precej obotavlja postaran kralj, tudi kraljico, čeprav je še mlada, čaka enaka pot. Sledijo jim kardinal, škof ter menih s tonzuro in v redovni obleki. Koščena spremljevalka je tudi v naslednjem paru enaka prednici, le sopotnik je tokrat bogat meščan. Lepi mladenič s sabljico in z glasbilom na hrbtu, ki je za življenja verjetno kot trubadur zabaval gospodo
po gradovih in je lepoticam s petjem krajšal čas in jim vnemal srca, si to pot verjetno prvič ni mogel izbrati spremljevalke po svojem okusu. Sledijo jim ubogi berač in celo otrok. Vsi morajo na pot.
Gornji zelenkast trak nad procesijo utegne simbolizirati nebesa, tako ena od razlag. Če dobro pogledamo imajo vsi predstavniki stanov oči pod tem trakom. Z eno izjemo, invalid z enim očesom sega v zeleni trak nad procesijo ……
Detajl mrtvaškega plesa
Mrtvaški ples je nedvomno eden najznačilnejših ikonografskih motivov poznosrednjeveške in renesančne umetnosti. Pozni srednji vek in čas prehoda v novi vek je izražal nekakšno fascinacijo s smrtjo, kar se še zlasti razširi po izbruhu velike epidemije kuge v letih 1347–1353, ki je terjala najmanj tretjino prebivalstva tedanje Evrope. Istro so dokaj pogosto prizadele epidemije kuge v drugi polovici 15. stoletja, saj je bila zabeležena v številnih mestih. Hrastoveljski mrtvaški ples je skupaj z drugiminamigi o prisotnosti nevarnosti kuge tudi zelo zgovoren dokument časa, v katerem je tedaj neozdravljiva bolezen pestila istrsko prebivalstvo, ki je zaščito iskalo pri svetnikih, zavetnikih.
Celoten mrtvaški ples
Iz knjige Janeza Vajkarda Valvasorja – Prizorišče človeške smrti prihaja epska pesnitev, ki opisuje posamezne predstavnike družbenih redov v srednjem veku. Alegorična Smrt jih takole naslavlja:
| Zaporedje | Izjave smrti | Stanovska pripadnost |
| S krono na glavi sediš na visokem prestolu vladarskem, Žlezo kraljevsko držiš, vredne roke so časti! Polno razkošja povsod! Pa vendar ob vsem si nesrečen, dokler pri mizi je Smrt, Smrt, ki nataka ti vrč. |
||
| Revščina mene ne gane, ne gane me, čuj bolečina, z darom, nobeno prošnjo mene premamil ne boš. Smrt sem, ugrabljam pa vse, ugrabljam bogate in revne. Znaj brez razločka mi vsi čutijo smrtne roke. |
||
| Sleci škrlatni amik, prevzvišeni svetnik cerkveni: v dolgi pri plesu se plašč z nogo zapletal boš ti! Bled si postal? Tako se obrne umrljivih usoda! Rože tako se škrlat v sivi pepel spremeni! |
||
| Čilih si udov lahko, krepak pa od nog mi do glave, teči pripravljen še bolj, kakor si tekel doslej, vendar ne boš mi ušel, ko nista s prevaro utekla mojim Hipomenes ne, ne Atalanta rokam. |
||
| Kam tako mi hitiš na Bukefalu jadrnem, jezdec, Pešec ob enem, povej? Dečko, le k meni na ples! Sem si hitreje prišel, a si jahal na konju lesenem, kakor pa mož, ki mu konj Pegaz je jezdna žival. |
||
| Tarnaš, kako je težko na svetu to tvoje življenje, toda pri tem pa ne veš, kakšno bo večno nekoč. Pusti mi tisoč skrbi, ne premlevaj jih v trudni že glavi. S hladno ti Smrtjo naj ples bode edina zdaj skrb! |
||
| Ni me izobčenja strah, ne menim za tvoje se ključe, niti za križ, ne za tron. Nog ne poljubljam nikdar! Kristov namestnik si bil in Kristus je moral umreti: Tudi še v smrti sedaj sledi mu, kakor si prej. |
||
| Sem le desnico podaj mi v desnic, četudi nerada; Stopaj za mano sedaj, jaz vodilo bom ples! Dasi si sama doma v plesu lahkotnega ritma, Vendar učila te bom novih še plesnih figur. |
||
| Palico, mitro, pastir, pluvial in križ mi odloži, Te in pa, kar jih imaš znakov še svete časti! Svojo opravo odloži, pri plesu samo bo v napoto. Da, na poslednji ta ples morate priti lahki! |
||
| Vedno naj misel na smrt menihu bo delo vsakdanje, dobro premisli naj vse, name pripravljen naj bo! Kaj bežiš pred menoj? Si mar še premalo pripravljen? Reci mi, kaj si počel tu v samostanu vse dni? |
Jim znate ob gledanju vedute mrtvaškega plesa pripisati stanovsko pripadnost in pripisati pravilno zaporedje od leve proti desni?
Hm, so težave pri reševanju? Najboljša rešitev bi bila ogled cerkvice Sv. Trojice, njene bogate notranjosti in seveda kompozicije mrtvaškega plesa od blizu. Premislite ali vas visoka podeželska šola srednjega veka še vedno nagovarja.
Vir: file:///C:/Users/Zupancic/Documents/Traven/UN_Sumanova_Aleksandra_2016%20ekskurzija%20v%20Istro.pdf
