Treba je upoštevati tri vidike razvoja: gospodarskega, okoljskega in družbenega.
Izraz trajnostno kmetovanje se nanaša na zmožnost kmetovanja, da dolgoročno prispeva k splošnemu blagostanju ljudi, proizvede dovolj hrane, blaga in storitev na ekonomsko učinkovit, donosen, družbeno odgovoren in do okolja prijazen način (United Nations, 2009).

Zgospodarskega stališča je cilj povečanje kmetijske donosnosti, ki se ustvari s povečanjem pridelka in zmanjšanjem proizvodnih stroškov, s tehničnega stališča pa pomeni pravilno upravljanje zemljišč, uporabo kolobarjenja, uporabo mehanizacije ter omejitev uporabe gnojil in kemičnih pesticidov.

Vidiki družbenega trajnostnega razvoja pa so povezani z zmanjšanjem števila podhranjenih ljudi (prehranska samooskrba), podporo kmetijskim skupnostim in okoljem, večjo pozornostjo, namenjeno vlogi žensk v kmetijstvu in preprečevanju nerednega dela in izkoriščanja, nakupom dobrin in storitev, ki jih proizvaja sama lokalna skupnost.

Ne nazadnje je kmetovanje ekološko in trajnostno naravnano, ko omogoča neprekinjeno upravljanje s kmetijskimi viri, brez povzročanje škode osnovnim naravnim virom, celostno upravljanje z zemljišči, boj proti opuščavljanju (dezertifikaciji) in suši ter prilagajanje sektorja podnebnim spremembam.

Integrirano kmetovanje
Integrirana pridelava pomeni sistem kmetijske proizvodnje z nizkim vplivom na okolje, ki predvideva minimalno uporabo tistih tehničnih sredstev, ki imajo negativne učinke na okolje in na zdravje potrošnikov.
Direktiva 128/2009/ES določa splošna načela integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi, kot so:
1. preprečevanje in/ali zatiranje škodljivih organizmov se med drugim doseže ali izboljša zlasti s
• kolobarjenjem,
• uporabo odpornih/tolerantnih kultivarjev, certificiranega semenskega in sadilnega materiala,
• uporabo uravnoteženega gnojenja in postopkov namakanja,
• preprečevanjem razširjanja škodljivih organizmov s higienskimi ukrepi (npr. z rednim čiščenjem strojev in opreme),
• zaščito in povečanjem števila pomembnih koristnih organizmov
2. škodljive organizme je treba spremljati z ustreznimi metodami in orodji;
3. poklicni uporabniki se morajo na podlagi rezultatov spremljanja škodljivih organizmov odločiti, če in kdaj bodo uporabili ukrepe za varstvo rastlin;
4. ekološke, mehanske in druge nekemične metode imajo prednost pred kemičnimi metodami;
5. uporabljeni pesticidi morajo biti čim bolj specifični glede na cilj, imeti pa morajo kar najmanj stranskih učinkov na zdravje ljudi, neciljne organizme in okolje.

Ekološko kmetovanje
Metoda ekološke pridelave je znotraj Evropske unije posebej določena z Uredbo (ES) 834/2007, ki jo bo nadomestila nova Uredba EU 2018/848, ki se bo začela uporabljati s 1. januarjem 2021.
Obdelovanje zemlje z ekološkim kmetovanjem pomeni v bistvu uporabljati tehniko gojenja in način pridelave hrane, ki spoštuje naravne življenjske cikle. V največji možni meri se zmanjša vpliv človeških dejavnosti, in sicer v skladu z naslednjimi načeli:
• kolobarjenje na tak način, da se viri učinkovito uporabijo na kraju samem;
• za kemične pesticide, sintetična gnojila, antibiotike in druge snovi veljajo stroge omejitve;
• gensko spremenjeni organizmi (GSO) so prepovedani;
• treba je izkoristiti vire na kraju samem, kot sta hlevski gnoj za gnojilo ali krma, pridelana na kmetiji;
• treba je uporabljati rastlinske in živalske vrste, ki so odporne na bolezni in prilagojene okolju;
• reja živine običajno poteka na prostem, krmljena je z ekološko krmo;
• postopki reje živali so prilagojeni različnim vrstam živine.

Poleg tega je treba uporabljati tehnike, kot so zaščita koristnih žuželk, izbirati neobčutljive, odpornejše rastline; izvajati zastiranje tal, uporabljati podorino (zeleno gnojenje), izvajati kolobarjenje, uporabljati hlevski gnoj ali organsko gnojilo.

Ohranitveno (konzervacijsko) kmetovanje
Projekt SoCo (Sustainable Agriculture and Soil Conservation), ki ga sofinancira evropska komisija, je v ohranitvenem kmetovanju opredelil celoten sklop dopolnilnih kmetijskih postopkov, ki omogočajo:
• minimalno spreminjanje tal (z direktno setvijo ali manj obdelana tla) z namenom ohranjanja strukture, živalstva in organske sestave tal;
• trajno prekrivanje tal (prekrivne rastline in ostanki) za zaščito terena in bolj učinkovito omejevanje plevela;
• raznoliko združevanje in kolobarjenje, ki spodbujata mikroorganizme v tleh in preprečujeta rast plevela, pojav škodljivcev in bolezni na rastlinah.

Vir: https://www.olivotti.org/wp-content/uploads/2019/12/MANUALE-meds-garden.pdf